Ali bolj moderna zgodba, kako se žrtvovati, da bom ljubljen?

V partnerstvu se pogosto najbolj žalostni in nesrečni ljudje, predstavljajo kot žrtve. Zakaj je potrebno toliko trpljenja, preden dojamemo kaj sploh počnemo? Tako ga ljubim? Zakaj je tak? Vse bi naredila zanj …itd

Že daleč nazaj, so preproste ljudske tematike opisovale, kako velik lik je bila mati. Otroci so se nekako morali žrtvovati za svojo mater. Tako so prehajali prvi vzorci žrtvovanja na moške potomce. Tudi ženske, so večinoma vzgajane, kot dobre, pridne in poslušne, da jih bosta starša zares imela rada. Pa je lahko sploh drugače, da otroka, polnega trma, jeze, energije, ki počne kakšne neumnosti, ne moraš imeti rad? Svojega otroka?

Iz otroštva se dodelana vloga žrtve, še bolj ponotranji. Skozi ljubezen se želimo nekako dokazovat in žeti pohvale lastnega partnerja. Posebaj ženske veliko krat v sebi nosijo zapečaten vzorec Žrtve, ki v vsak danju tako lepo prihaja na dan. Ja prihaja tam, kjer ga naj nebi bilo. To je pa gotovo partnerstvo. Marsikatera ženska, ki je partner žali, mantretira, ne vklopi svojega alarmnega sistema za odhod iz takšnega odnosa. Ženske so še vedno pripravljene ostati, ker nimajo vklopljenega svojega stikala za odhod.

Biti žrtev, je vloga, ki jo nezavedno igramo. Te vloge se lahko rešimo, takrat ko jo ozavestimo in je tudi ne prenašamo na svoje otroke. Biti ozaveščena oseba pomeni biti zrela oseba, pripravljena težave reševati in poskrbeti za svoje dobro počutje.

Nastja Klevže

Kategorizirano v:

Kolumne,

Zadnja posodobitev: 15/05/2019

Označeno v: