Včasih se zdi, kot da bi v tebi bivala dva človeka. Eden, ki naredi vse prav in ga kažeš zunanjemu svetu, in drugi, ki se ga sramuješ. V vsakem človeku obstaja neka globoka razklanost. Srečujem ljudi, ki kljub največjemu prizadevanju okolice vedno znova zapadajo v staro zlo. Ljudi, ki bi radi v redu živeli, pa vendar počenjajo stvari, ki jih niti sami ne razumejo.

Zakaj je tako? Ker je človek le majhen romar na dolgi poti….a kljub vsemu čudovito bitje. Izkustvo lastne slabosti mu omogoča, da razume soljudi. Kdor si nikoli noče priznati neuspeha, postane farizejski in trd kot kamen. Srce mu zakrni in ni več zmožno tolažiti in opogumljati drugih, jih razumeti in jim odpuščati.
Naj te tvoje lastne slabosti in napake ne presenečajo. Vendar jih tudi ne smeš prikrivati in preobračati v kreposti. Naučiti se moraš živeti z njimi. Saj vendar veš, da nihče ni tako dober, kot je v svojih najboljših trenutkih, in nihče ni tako slab, kot je v svojih najslabših trenutkih. Prijateljstvo in ljubezen cvetita, kadar ljudje postanejo blagi, blagi v svojih sodbah, blagi v svojih besedah in blagi v medsebojnem ravnanju.
(Phil Bosmans)

 

author-sign