V najtežjih trenutkih sem potrebovala oči, ki so me opazovale, ušesa, ki so poslušala in usta, ki nikoli niso spregovorila. To je bilo povsem dovolj!

Nastja

Skozi svoje izkušnje sem dojela, da mi “štiri tačke x dva” 🙂 – torej osem tačk v mojem domu, priskočile največkrat na pomoč.

Živali preprosto znajo na svoj nesebičen način pokazati čustva, ti vliti moč in te spretno potolažiti. Še v takšni stiski, ko sem razmišljala in sestavljala zgodbe, so me ta majhna bitja vedno premikala čez mejo nemogočega. Brez besed v tišini. Brez ogovarjanja. Brez pripomb. Če sem bila še tako zamorjena z mislimi ali zaskrbljena, sem se čez čaz zmogla osredotočiti na trenutek življenja in se ponovno prestaviti.

Ker sta psa moja terapevta – (brez šole, brez papirjev 🙂 : )  ) – vendar najboljša terapevta, sem začela dokaj nazorno pogledovati v njuno vedenje in se zanimati, kje je ta čarobna moč psov, ki v težkih in bolečih trenutkih, tako uspešno in dobro vplivata name. Nimam nobenega strokovnega znanja iz tega prodročja, tudi moja psa nista šolana za terapevta, a ko si v naši družbi, postane njuno poslanstvo več kot očitno. Moja psa nista najlepše vzgojena, nista popolna, nista brez svojih muh, pa vendar, ko pride do izraza njuno poslanstvo, sta v opravljanju svojih nalog popolna.

Pomagata mi pri premagovanju stresa

V družini s kroničnimi boleznimi pogosto prihaja do težkih trenutkov. Že poslabšanje zdravstvenega stanja, slab izvid, nezmožnost opravljanja nekaterih reči, skrb za bolne člane … itd, lahko hitro povzročijo stres. Če se takšnih trenutkov in stisk ne zavedamo nas seveda lahko vodijo in pripeljejo do depresije. Vsaka depresija pa dodatno poslabša stanje bolnikov in kvaliteto njegovega življenja.