Ste postali kdaj pozorni na tole? – sedanjost je vedno sočna, sedanjost je vedno blažena.

Skrbi in trpljenje se ustvarijo bodisi iz tega, da ste v preteklosti hoteli nekaj narediti, pa vam to ni uspelo, bodisi, da hočete nekaj ustvariti v prihodnosti in ne veste, ali boste zmogli ali ne.

Ste kdaj postali pozorni, ste kdaj pogledali v to malo resnico, da dejansko v sedanjosti ni nobenega trpljenja, da ni nobene skrbi? To je zato, ker sedanjost ne vznemirja našega uma – bojazen vznemiri naš um.

Nobenega trpljenja ni v sedanjosti. Sedanjost ne pozna trpljenja – sedanjost je tako majhen trenutek, da trpljenje ne najde poti vanj. V sedanjost se prilegajo le nebesa, ne pekel. Sedanjost je lahko le mir, je lahko le sreča.

Slišal sem zgodbo o starki, ki je potovala z avtobusom. In bila je vznemirjena, zaskrbljena in neprestano je spraševala, na kateri postaji so ustavili. Človek, ki je sedel ob njej, ji je rekel:
»Sprostite se, naj vas ne skrbi. Kondukter bo napovedal vsako postajo, kjer se bomo ustavili in če ste preveč zaskrbljeni, ga lahko pokličem, povedali mu boste, kam hočete iti in imel bo v mislih, kdaj morate izstopiti. Lahko se boste sprostili!«

Poklical je kondukterja in ženska je rekla:
»Prosim, zapomnite si, nočem zamuditi svoje postaje. Nekam moram priti zares nujno.«

Kondukter je reke:
»Dobro, zapisal si bom – a četudi ne bi rekli, bi vseeno napovedal vsako postajo. Toda za vas si bom posebej zapisal, in prišel bom prav do vas in vam povedal, ko bo prišla vaša postaja. Toda sprostite se, ne bodite tako zaskrbljeni glede tega!«

Starka se je potila, trepetala je in bila videti tako napeta:
»Dobro, zapišite si, izstopiti moram na končni postaji.«

Torej, če greš do končne postaje, zakaj si tako napet? Kako bi jo lahko zgrešil? Ni mogoče, da jo zgrešiš! V trenutku, ko počivaš, ko si umirjen, veš, da se cel obstoj giblje, premika, dosega višji cilj. In ti si del vsega tega. Ne potrebuješ ločenih ambicij.

To je sprostitev – počitek, odvreči vse zasebne cilje, odvreči vse dosežke uma, vse projekcije ega. In tedaj postane življenje skrivnost. Tvoje oči postanejo polne čudenja, srce polno strahospoštovanja.

Ni nam potrebno postati nekaj – mi to že smo. To je celo sporočilo vseh prebujenih: da ti ni treba doseči ničesar, to ti je bilo že dano. Si že tam, kjer moraš biti, nikjer drugje ne moreš biti, kot tukaj. Nikamor ni za iti, ničesar za doseči. In ker ni nikamor za iti in ničesar za doseči, lahko praznuješ. Potem ni naglice, ni skrbi, ni vznemirjenosti, nobene tesnobe, niti strahu pred porazom. Ne moreš zgrešiti. V najgloblji naravi stvari je nemogoče zgrešiti, saj vprašanje po uspehu sploh ne obstaja.

večnost -