Majhen deček je bil na smrt žalosten, ko je našel svojo ljubljeno želvo ležečo na hrbtu, brez znakov življenja in negibno poleg ribnika.
Oče se je prizadeval, da bi ga potolažil. “Ne jokaj, sin. Priredili bomo lep pogreb za gospo želvo. Naredili ji bomo majhno krsto, vso obloženo s svilo in ji naročili nagrobnik z vklesanim njenim imenom. Potem bomo vsak dan položili cvetlice na grob in postavili majhno ograjo okrog.”
Deček si je obrisal solze in se navdušil nad tem načrtom. Ko je bilo vse gotovo, se je začel pogrebni sprevod – oče, mati, služkinja in otrok kot glavni žalujoči – in se slovesno pomikal proti ribniku, da bi pobrali truplo. Toda truplo je izginilo.
Nenadoma so zagledali gospo želvo, ki se je pojavila iz globine ribnika in veselo plavala okrog. Mali deček je bridko razočaran strmel v prijateljico in rekel: “Dajmo jo ubiti.”
V resnici mi nisi mar ti, ampak vznemirjenje, ki ga občutim, ko te ljubim.
Anthony de Mello
Komentarji