Prava ljubezen vedno terja veliko drznosti. Čeprav o ljubezni najraje razmišljamo kot o svetolbi, ki jo prinaša v naše življenje, ne bo duša nikoli dozorela in se razvila, če se nismo pripravljeni soočiti tudi s temo, ki jo razkriva ta svetloba.
Hesse pravi, da je duša bogata, zdrava in sposobna sreče samo tedaj, kadar se v njej nenehno izmenjujeta in obnavljata tema in svetloba.
Kadar se izogibamo napetosti med poloma v jedru naše narave – med svetlobo in senco, širjenjem in krčenjem – svojo dušo samo siromašimo.
Iz ljubezni porojeno zavedanje je edina sila, ki nam lahko prinese ozdravitev in obnovo.
Ko ljubimo drugega človeka, lažje dopustimo, da naše stare idenitete ovenijo in odpadejo. Tedaj vstopimo v temno noč duše, tako temno, da lahko znova stojimo goli pred veliko skrivnostjo, ki se skriva v jedru našega bivanja.
Skozi ljubezen zorimo tako, da nas greje od znotraj. Navdihuje nas, da predremo svojo lupino, in nam sveti na poti skozi temni prehod novemu rojstvu naproti.
avtor: Hesse
Komentarji