Vedno sem se zavedala, kaj imam, ko sem te imela.
Vedno boš moj. Moj junak. Moja sreča, ki zdaj tiho spi in glasno boli…
Hvaležna sem, da se nikoli nisi prestrašil dni, ko je bilo moje življenje nevzdržno – polno kašlja, poslabšanj in vseh mogočih preizkušenj. Ti si bil moje edino zdravilo. Najboljši terapevt. Tisti, zaradi katerega nisem nikoli izgubila volje do življenja…
Dragi Dino, ko sem končno dobila zdravila in se je moje zdravje izboljšalo, sem imela moč, da sem ti v tvoji starosti lahko vrnila vsaj delček vse ljubezni, ki si mi jo brezpogojno dajal.
Razumite, Dino je bil v času, ko za cistično fibrozo še ni bilo zdravila, moje edino upanje. Zato je ta izguba tako velika, tako boleča. Z njim sem izgubila tisto svetlobo, ki me je vsak dan znova bodrila in mi dajala moč.
Ni treba razlagati, kako težko je življenje s kronično boleznijo – nenehni boji, neskončni obiski bolnišnic, vonj hodnikov, ki vzbujajo strah. In potem…
Potem prideš domov in te čakajo mehke tačke, ki znajo na čudežen način priklicati upanje.
Zakaj je bil tako izjemen terapevt?
Pravijo, da pudlji prepoznajo določene bolezni – tudi cistično fibrozo. In jaz v to globoko verjamem.
Pogrešam te, Dino. 💔
Komentarji