Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z bogom. Vprašal ga je: “Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel”.
Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza.
Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane. Človeku so se začele cediti sline.
Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolane. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke.
Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.
Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je rekel: “Pravkar si videl pekel”.
Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi.
Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.
Človek je dejal bogu, da tega ne razume.
Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine. Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.
Spominjajte se te zgodbe in vedno podelite svojo žlico z drugimi.
Komentarji