Nekoč je globoko v gozdu med vejami prostranega bananovca živela papiga. Tistega hladnega dne se je grela v svojem gnezdu, ko je pod drevo prispela truma opic. V rokah so nosile nemalo ognjeno rdečih sadežev, saj so mislile, da jih bodo ogreli. Zbrale so jih na kup in začele vanje pihati, kot bi podpihovale žerjavico. Papiga je to opazila in se spustila k njim. “Neumnice, le kako boste iz teh sadežev izvabile ogenj?” je dejala. “Nikar ne tratite svojih moči.”

Ena od starejših opic je odvrnila: “Ti pa ne trati svojega diha. Nasvete se deli samo takrat, ko nas za to zaprosijo. Zlasti modri nikoli ne svetuje tistemu, ki pri delu naleti na oviro ali pa kockarju, ki izgublja denar, če ga ta ne prosi za nasvet.”

Papiga pa se za svarila ni zmenila. Še naprej se je trudila druge opice spraviti k pameti. Papigino neprestano blebetanje je eno izmed njih tako razjezilo, da je jezno zamahnila z roko, blebetavko zgrabila in jo treščila ob skalo.

“Zato je rečeno, da pri bedakih dober nasvet naleti zgolj na gluha ušesa. Ali pa, kot pravijo vede:

Če kači daš mleka,
se strup podvoji,
nasvet pa bedaka
samo razjezi.

(Basen iz knjige Pet modrih – Pančatantra)

nasveti_za_življenje

author-sign