Neka davna avtobiografska zgodba črnskega pisatelja govori:
V plemenu, iz katerega se je rodil in v katerem je odrasel, je bilo ne samo dovoljeno, temveč tudi sprejeto, in lahko bi rekli uzakonjeno, da so sinovi svoje matere, ko so dosegle petdeset let, metali krokodilom. Taka naloga je zadela tudi bodočega pisatelja. Mater je imel rad in smilila se mu je, toda zakon je zakon, ni ga hotel kršiti, čeprav se mu je njegova izpolnitev upirala. In tako je prišel dan, ko si je mater naložil na hrbet in odšel z njo na pot. Mati je seveda vedela kaj jo čaka. Jokala je, jadikovala in govorila sinu:
»Zdaj nosiš ti mene to kratko pot v grozno smrt, jaz sem te nosila v sebi devet mesecev za v življenje. In vzredila sem te in to mi je zdaj plačilo.« In še in še je jadikovala v obupu in nepopisnem strahu pred pošastnimi krokodiljimi žreli. Sin se je boril sam v sebi; če se usmili, bo v vasi zasmehovan in izobčen, če pa meter izroči ostudni smrti, ne bo imel več miru sam v sebi.
»In če že moram umreti«, ga je rotila mati, »me ubij vsaj ti, da bom vedela, zakaj sem ti dala življenje.«
Takrat mu je prekipelo v srcu. Obrnil se je in odnesel mater domov, kjer ga je čakalo zasramovanje.
A kaj se je začelo dogajati
Sinovom in tudi materam so se začele odpirati oči in grozovita navada je sčasoma povsem zamrla…
Komentarji