Ljubezen
Vsak dan, res nimam na vse stvari istega pogleda.
Tako sem si danes zamislila, da tudi ljubezen ne rabi biti na smrt resna
in da moški ne rabi izpolnjevati vseh mojih kriterijev in visokih meril,
ker jih tudi jaz več ne bom. : ))
Ampak tako lahko razmišljam, samo tu in tam, kak dan.
Drugače sem polna meril in velikih pričakovanj,
ki se itak, tako kot pri vsakemu, kdaj in kdaj zalomijo.
O tem, da ljubezen zahteva prilagajanje in popuščanje,
nam že tudi govorijo vsi psihologi,
in vse knjige so popisane, o brezpogojni ljubezni.
Samo kako bi se naj dva človeka ljubila brez vsaj enega pogoja?
Tega si res ne znam predstavljati.
Kako bi se naj midva ljubila, če bi se v vsem strinjala,
si bila popolnoma enaka in si v vsem samo ugajala?.
Kakšen par bi bila, če ne bi imela vsaj ene svoje specialitetne napake,
po kateri se, morda, lahko razlikujeva od drugih parov?
In v kontrastu s tem,
vsaj ene čudovite lastnosti,
po kateri se, tudi v dobrem, razlikujeva od drugih parov…?
Tako živimo mi zaljubljeni, ki v dnevnem ritualu skupnega druženja,
dosegamo vrhunce in padce zakonskih kriz in zakonskih uspehov.
Najlepši je čas,
ko se lahko malo nasmejimo trenutkom,
ko nam v ljubezni, enostavno, ne gre dobro.
Zakaj bi bili takrat samo žalostni, potrti in razočarani?
Enkrat za bremzajmo in obrnimo ploščo svojega življenja v malo bolj duhovit pogled.
Verjamem da gre, kajti drugače ne bi bilo toliko vicev o možeh in ženah,
ženske nebi imele tako dolge pogovore ob kavah,
moški pa bi manj hodili na športne rekreacije.
Se mi zdi, da bi v tem drugem primeru, hvalila in pozdvigovala svojega “dragega”,
da bi njemu pripisovala več zaslug za svojo lastno srečo,
in če bi imela malo več sreče,
bi mi kakšna prijateljica dobro namerno svetovala,
da preberem Ruglja ali dr. Sanjo Rozman.
Torej zavedajmo se,
da v današnjih časih, več ljubezen nima iste dimenzije,
in da se ob prilagajanju in popuščanju moramo naučiti še vstrajanja,
predvsem pa spuščanje ponosa.
Pa naj živi ljubezen, ki ni na smrt resna.
Saj drugače bo umrla….
Komentarji