Če bomo uspeli spregledati lastne omejitve,
bomo začutili nove energije in uspeli shoditi po novih poteh.
Vsi smo uspeli vzgojiti svoje lastne omejitve v življenju. Poti, opazke in zanke, ki nas zavezane držijo v pasti lastnih težav. Te se potem še samo kot dobra matematična potenca potencirajo, množijo in v naši zavesti delajo nemir. Delajo nas nesrečne, potrte, razočarane. Zaradi njih mislimo, kako slabi so ljudje ob katerih živimo, kako slabi so sosedje, s katerimi si delimo ograje, kako slabi in krivični so učitelji, starši, partnerji, kako problematični so otroci…. . Kdorkoli, kjer smo zasadili svoje omejitve.
Čisto brez mej tudi ne gre, saj moramo jasno vedeti do kod bomo stopali. Vendar nekatere pa so le tako nepomembne in nas vedno znova pehajo v potrtost in v nezadovoljstvo. Potem pa človek živi slabo. In je slabe volje in je žalosten in je potrt. Skozi svoje oči gleda, kako žalostno je, in da so za posledice krivi drugi ljudje. Težko si je priznati, da pa ravno v nas leži, ta točka, ki z nami počne kar pač počne.
In kako se prebudimo? Kako spoznamo, da je le to naša slaba točka in da smo jo rodili sami.
Če vam ljudje ob vas počnejo slabe stvari, če vas namensko žalijo, uničujejo in če vam je popolnoma vseeno, kako se ob njihovih neoodgovornid dejanjih počutite vi, potem ne nosite zamanj v sebi točke omejitve. Saj je ta nastala kot posledica nekega vzajemnega odnosa.
Takrat vas ta status omejuje in iz vas odnos dela žive razvaline. Tukaj si je prav gotovo potrebno postaviti omejitev in to edino, da prekinemo s tem škodljivim odnosom. In da potem gremo svojo pot.
Da se rešimo pesti, da odvržemo težave in omejitve. Nekateri ljudje se pač nočejo spremeniti. So ljudje, ki ne želijo nehati varati in lagati svojim partnerjem, so takšni, ki ne želijo nehati uživati alkohola, drog, so ljudje, ki so sodno preganjeni …. čisto preprosti navadni ljudje, ki so naši partnerji in ne sprevidijo svojega vedenja. Posledično v sožitju našega odnosa, smo si sami želeli, da se spremenijo, ker bi naše življenje bilo potem lepše. Vendar pogosto narobe vidimo te stvari.
Če se ljudje sami ne spremenijo, če ne primejo svoje vrvice sreče, bodo postali še bolj problematični in vse boste krivi Vi, vi ker ste to želi. Zaradi sebe, zaradi svojih pogledov. Nihče od nas, si tega ne želi. Je pa vprašanje kdaj se sploh zavedamo, da so se omejitve v nas rodile zaradi slabih odnosov? Koliko lažje je potem nekega dne biti brez takih težav, ki smo jih pod svoje okrilju vzgojili zaradi slabih vzajemnih odnosov.
Kaj pa tisti, ki so naši lastni strahovi in nanje nima nihče posebnega vpliva?
Nekateri strahovi, ki se porodijo v nas, rodijo velike omejitve. Kadarkoli bi morali napredovati, se ti strahovi oglašajo in razgrajajo. Največkrat so to dvomi, ko razmišljamo na dva načina. Ali je prav in ali ni prav. Ali se bo nekomu kaj slabega zgodilo, ali bomo kaj izgubili. S takimi omejitvami se vsi srečujemo. Nekatere izginejo hitreje, nekatere pa nas žrejo in dušijo že leta. Vendar je prepoznavanje in ozaveščanje teh strahov, zelo naraven proces, ker jim dovolimo, da počasi izvenijo. Morda nekega dne dobite samo pravi nesvet, ali preberete dober članek, slišite podobno zgodbo in tako se omejitev, ki je v vas rastla, počasi odstrani.
Pomembno je biti svoj prijatelj in si zaupati, morda globoko vdihniti in počasi izdihniti. Dovoliti, da dvomi,strahovi in omejitve – zapustijo našo dušo.
nastja klevze
Komentarji