Rodila sem se z neozdravljivo boleznijo, ki me je naredila bolj “zdravo”, kot bi najbrž bila brez nje. Močno zavedanje o želji po življenju me žene tja, kamor brez volje in energije po življenju, ne bi prišla.
Vsak moj dan je terapija. Terapija, ki jo delam z ljubeznijo.
Vsak moj slabi trenutek je samo velika motivacija v izboljšanje.
Vsak moj dobri trenutek je nagrada za vse, kar vlagam vase.
Dobro izkoristim sleherno minuto svojega življenja, ker se zavedam, da mi niso podarjene, da bi mi bil dolgčas v tem življenju.
Ljubim vse, vse kar me obdaja, več od tega ne potrebujem. Bolezen me je morda omejila, da ne hrepenim po nemogočem, ampak mi je v moj skromni svet nasula bogastvo čustev, da sem srečna. Da sem, kar sem.
Včasih se vprašam, kakšno bi bilo moje življenje brez cistične fibroze … Najbrž lažje … Veliko lažje … Ampak brez nje bi bila tudi brez vse modrosti, zaradi katere danes živim živo in zdravo življenje.
Nekega dne sem si zaželela vsaj en dan, da ne slišim te zakomplicirane besede … Samo en dan …
In ko sem bila na robu solz, mi je nekaj reklo: “Sprijazni se, to je beseda, ki tebi pomeni “dobro jutro”, ko odpreš oči. Je navada kot pranje zob, vsako jutro brez izjeme.”
…
Prišlo je zavedanje, na katerega sem odgovorila:” In če si tukaj, potem bodi nekaj dobrega v mojem življenju. Daj mi nekaj, kar brez tebe ne bi imela in naredi iz mene, kar brez tebe ne bi bila.”
Vsi v življenju dobimo nekaj, česar raje ne bi imeli. Vsi imamo nekaj, zaradi česar si predstavljamo, da nas omejuje. Spoznala sem, da se še tako težke stvari lahko vklopijo v življenje in da samo zaradi njih dosežemo največje točke svojega življenja.
Nastja
Kako sprejeti, česar ne moremo spremeniti
Komentarji