Ste občutili kdaj trenutek lastne nemoči? Se vam je kdaj zazdelo, da se vaš svet podira kot ogromen kup lego kock? Vas je zabolelo v srcu in stisnilo v trebuhu, ko ste izvedeli novico,ki je niste ne pričakovali, ne želeli slišati? … Novica, ki vas je zabolela že ob spoznanju, da se to vse dogaja kdaj nekomu drugemu … In tako nemogoče, da se je zgodilo vam?
Kako je, ko izveš, da si neozdravljivo bolan? Kako težko naenkrat postane tvoje lastno telo? Kako dolg je trnutek, ko prihajaš k sebi, ko loviš sapo, ki si je vse prejšne dneve imel na pretek? Kako peklensko peče želodec, po telesu se podijo mravljinci strahu … Takrat nisi ne velik, ne močan. Takrat si preprosto samo človek, ki se poslej boril za svoj obstanek.
Imeti zavest o tem, da je življenje lepo in hkrati minljivo,
da so ljubljeni ljudje dragoceni a istočasno nevečni,
da so dnevi življenja polni živosti a hkrati začasni,
je zavedanji o polnosti življenja, ki ga lahko zaživimo le,
ko razumemo moč trenutka in minljivosti.Nastja Klevže
Komentarji