Kava je za nas sveta. Čisto za res. Pa ne kava kot kava temveč čas, trenutek, ki ga ob kavi preživljamo. Kava je nek obred, ki nas združuje in že povabilo na kavo pomeni veliko zadovoljstvo.
Z jutrom se začnejo druženja. Jaz imam kar tri ekipe, s katerimi smo si ustvarili tako ugoden trenutek, kot je trenutek druženja ob kavi.
Prvi je z mojim partnerjem. Oba imava neizmerno rada trenutke, ko si vzameva čas, greva kam na kavo ali pa še bolj čudovito -iz našega hišnega avtomata skuhava kavo in potem
uživava ob gozdu naše hiše. Pijeva kavo, gledava gozd, delava načrte, se zabavava, opazujeva živali v gozdu, negujeva vrtiček, ki sva ga z ljubeznijo vzgojila… vse to ob skodelici kave.
Potem imamo tudi nepogrešljivo druženje ob kavi v domačem jutranjem ozračju; jaz, moj oče, moja oma in kasneje se nam pridruži še brat. In tu je pogovor. Vsak pove svoje težave, pogledamo Večer, kritiziramo vlado, se smejimo vragolijam, ki jih počne moj nečak. Še en obred, ki ga ne gre izpustiti, saj dopuljnjuje mozaik mojega časa, četudi traja par minut. Mama ne sodeluje ob jutranji kavi, saj ji ta kar smrdi odkar več ne kadi. Škoda po eni strani.
Tisti najbolj svečani trenutek pa nastopi, ko se na kavi dobimo prijateljice. To je za nas res SVETA stvar. Druženje ob kavi, pomeni vse prej kot pa noro odvisnost od kave. Mi imamo dolge pogovore, zanimive teme, slane šale…. Včasih celo težke situacije celo dobro rešimo ob kavi.. Skratka rade jo imamo.
Obstaja še ena skrivnost v meni. Imam trenutke, ko grem na kavo zelo rada sama. Takrat sem sama sebi najboljša družba. Takrat pišem in ustvarjam. Imam lokal, kjer seveda vejo, šno kavo bom spila in da bom potem iz torbice izvlekla malo beležko, kjer bom zapisovala utrinke in misli, ki jih redno pišem in delim na svojem blogu.
Tako je pri meni z kavo.
Je pa nekaj kar me zelo moti. Moti me kadilski zakon. Le ta je nastal zato, da nas je ločil na kadilce in nekadilce. Cigaret je odločitev vsakega posameznika in sama nikoli nisem kadila. Ironija, da sem pljučni bolnik glede na to, kako cigareti nosijo odgovornost za večino pljučnih obolenj.
Sedaj pa kadilci v zimskih mrzlih dneh sedijo zunaj in nekadilci zraven njih zmrzujejo. Plinske gobice, ki grejejo le glave, pa čudovito segrevajo in osnažujejo ozračje. Pa smo res vsi tako ozaveščeni o globalnem segrevanju zemlje! Mislim, da bodo z leti bolnišice zaradi kadilskega zakona sprejemale več pljučnih bolnikov, kakor, da bi zakon dopuščal gostincem kadilske prostore z urejenim prezračevanjem.
Sem proti tako drastičnemu kadilskemu zakonu, čeprav ne bom sama nikoli kadila
nastja klevze
Komentarji