Po ločitvi je najtežje sprejeti dejstvo, da od tedaj naprej, po poti življenja stopaš sam.
Na začetku ne veš, kaj te čaka, ne vidiš nobene svetle prihodnosti.Nikjer ni občutka   radosti ali zadovoljstvo. Tvoje srce je prazno in izgubljeno, življenski prostor pa puščava z velikimi kaktusi, ki te zbodejo kadarkoli te dosežejo.

Na vsakem koraku te spremlja občutek, da se ti rogajo drevesa, hiše in ljudje. Vedno pomisliš, vsem je uspelo, jaz pa zlomljen in nesrečen. Misli, ki se vrtijo hitreje kot vrtiljak, prav tako ne nehajo. Vse negativno in žalostno v nas raste in nas tolče k tlom.

Potem pa vendar spoznaš, ko si že popolnoma sesut in na tleh, da nekomu vendar ni vseeno zate in za tvojo bolečino. Osamljen prostor počasi a zagotovo napolnijo prijatelji. Prijateljice ali družba, postanejo podpora.

Vsak stavek, ki je dobronameren ti počasi vliva upanje in ti da vedeti, da si za svet ti dracgocena oseba in da ljudem ni vseeno zate. S skupnimi močmi te podpirajo prijatelji in te motivirajo za nov zagon, da se zmoreš zopet najti.