Če moje roke ne morejo doseči tistih, ki so mi pri srcu, ❤️💔
jih vedno objamem 🤗 v svoji molitvi. 🙏🌹
Ko moj spomin seže tja daleč nazaj, ko se obudijo spomini, ki v srcu nikoli ne umrejo:
Če moje roke ne dosežejo
Danes je tisti dan, ko moje roke ne morejo objeti nekoga, ki je bil pomembna oseba v mojem življenju. Ki je umrl prehitro, prezgodaj in premlad.
Za vsakim odhodom ostane praznina in velika bolečina. Bolečina, ki za seboj pušča odprta vprašanja in nedokončane zgodbe.
Prav zaradi vseh vprašanj in nedokončanih zgodb odhodi ljubljenih tako bolijo. Bolečina se z leti spreminja, vendar je vedno skrito prisotna v kotičku srca. In ko potrka v trenutku na srce, je spet odprta in globoka rana, ki te spominja. Spominja na tiste čase, ko smo bili. Bili vse, kar je bilo zelo pomembno. Ko smo bili srečni in nasmejani. Ko smo bili polni življenja. Nezavedni, da lahko mine.
Kako hitro se v hipu spremeni vse. Z odhodom ene osebe. Koliko praznine in zlomljenih src ostane v življenju izgubljenih vse tja do svojega zadnjega dne.
Živeti v srcu
Leta in leta že poznam zgodbo, ko živiš s tistimi vprašanji, ki ostajajo odprta. Hodiš skozi gozd. Pripoveduješ. Pogovarjaš se in tiho upaš, da res slišijo in vedo. Koliko znakov iz nebes sem spustila v svoje misli vse tja do srca, ker sem želela najti odgovore.
Angelska sporočila
Tistim, ki sem jih imela neizmerno rada, sama pogosto pošiljam lepa sporočila. In naučila sem se v sebi in v svoji okolici prepoznavati sporočila, ki jih sama prejemam. S tem se moja bolečina spreminja v drugo razumevanje življenja. Vem, da vsak nima te izkušnje, ker smo ljudje tudi različno povezani s preminulimi.
Prav zato vsaka smrt boli drugače. Smrt, kot del življenja, mi je prinesla zavedanje, da je konec zemeljskega življenja prehod na drugo obliko, kjer se ne spremenijo najdragocenejše vrednote. Spremeni se le način komunikacija in zaznavanje sporočil s tistimi, ki po smrti ostanemo zelo povezani.
Moja čustva, moji pogledi, vse je isto le način pogovora je drugačen. Včasih za to potrebujemo več časa, včasih pa hitro dojamemo in razumemo.
Duhovni vodniki
Čez leta sem se naučila, da prosim za odgovore na svoja vprašanja. In odkar sem dojela ta stik z vsemi, ki sem povezana, je v moje življenje prišlo veliko obilje odgovorov.
Pomembno je prositi in iskati odgovore. Ker odgovori večno pridejo, ker tisti, ki so nas imeli radi, nas prav nikoli ne zapustijo. To se moramo zavedati, kajti to je tudi pot, da lažje prebolimo izgubo najdražjih.
S pomočjo svojih vodnikov, danes drugače gledam na odhohe in se prav vsak dan znova učim živeti brez njih. Kajti z vsakim odhodom smo na novi poti, ki je neznana in težka.
Dovoliti jim, da odidejo
Kako težko je dovoliti, da odidejo tisti, ki bi jih želeli večno imeti ob sebi. Tiste, ki so življenju dali lepoto, veselje in smisel. Tiste, ki so nam lepšali življenje, nas podpirali, razumeli, ki so z nami bili bitke in premagovali težke čase. Ki so nas imeli radi in brez katerih si nismo znali predstavljati življenja.
Ko nastopi smrt – je težko razumeti, kako dovolite dušam tistih, ki jih imaš rad, da odidejo. Da odidejo zato, da bodo lahko z nami.
Ko si povezan s svojimi najdražjimi, del življenja dobi ponovno smisel.
V spominih so živi in živijo
Razmišljam … O tebi. Pogosto. Ne mine dan … Kako čas beži. Leta ničesar ne spremenijo. Pridejo rojstni dnevi, božiči, nova leta. V srcu zaživijo spomini in tisoče vprašanj.
Potujejo želje … Tiste lepe, srčne, tihe … vse do tja, kjer me čakaš in se srečava nekoč. …
Vse najboljše moj Angel … In ko bo danes pihnil veter skozi moje lase, bom vedela, da prihajaš …
Komentarji