Štiri sveče so počasi izgorevale… prostor je bil popolnoma tih, in lahko si slišal njihov pogovor:
Prva je rekla: “Jaz sem MIR. Ampak ljudje me ne znajo obdržati: zdi se mi, da mi ne preostane drugega, kot ugasniti!” tako, počasi, počasi sveča popolnoma ugasne…
Druga pravi: “Jaz sem VERA. žal ne služim ničemur, ljudje nočejo vedeti zame in zato nima smisla, da ostanem prižgana.” Komaj je nehala govoriti, jo je lahna sapa ugasnila…
Zelo žalostna pravi tretja sveča: “Jaz sem LJUBEZEN. nimam moči ostati prižgana, ljudje me ne upoštevajo in se ne zavedajo mojega pomena, svoje drage bolj sovražijo, kot ljubijo.”
Nepričakovano… vstopi v sobo otrok in vidi ugasnjene sveče… “AMPAK KAJ POČNETE!? MORALE BI OSTATI PRIŽGANE, STRAH ME JE TEME!” In, ko to izreče, pade v jok…
Nato pa pravi četrta sveča: “Ne obupaj…, ne joči…, dokler bom gorela, lahko zmeraj ponovno prižgem ostale sveče: Jaz sem UPANJE!” Z žarečimi, objokanimi očmi, otrok prime svečo upanja in prižge ostale sveče… in vsak od nas lahko, kot tisti otrok, z UPANJEM ponovno prižge, Vero, Mir in Ljubezen!
Komentarji