Prevečkrat pozabimo…
Nek mož in njegov pes sta hodila po cesti. Mož je užival v razgledu, nakar je ugotovil, da je mrtev. Natanko se je spomnil, kako je umrl in spomnil se je, da je tudi pes, ki ga je spremljal, že nekaj let mrtev.
Zanimalo ga je, kam ju pelje pot, po kateri sta šla.
Čez nekaj časa sta prispela do visokega zidu iz belega kamna, ki se je vil ob cesti.
Na vrhu dolgega hriba je bil zid prekinjen z visokim obokom, ki se je bleščal v soncu.
Ko je stal pred obokom, je v njem videl prelepa vrata iz biserov in cesta, ki je vodila do vrat, je bila iz čistega zlata. S psom sta se približala vratom.
Ko sta se približevala, je mož opazil nekoga za mizo ob vratih. Ko je bil zadosti blizu, je vprašal:
“Oprostite,kje pa sva?”.
“To so nebesa, gospod,” mu je odgovoril drugi možakar.
“Wow! Ali mogoče imate malo vode?” je vprašal mož. “Seveda, gospod. Kar vstopite in takoj vam bomo postregli z mrzlo vodo,” mu odgovori in vrata so se pričela odpirati.
“Lahko moj prijatelj tudi vstopi?” pravi mož in pokaže na psa. 
“Žal gospod, a ne sprejemamo domačih živali.”
Mož je pomislil za trenutek in se nato obrnil, se vrnil na cesto in nadaljeval pot s psom. Po dolgi poti na drugem visokem hribu sta prispela na prašno cesto, ki je vodila skozi vrata, ki verjetno nikoli niso bila zaprta.
Ograje okoli vrat ni bilo. Ko sta se približala vratom, sta notri videla moškega, ki se je naslanjal ob drevo in bral knjigo.
“Oprostite!” je zaklical mož bralcu, “Ali imate malo vode?” “Seveda. Tam je pumpa s cisto vodo.” je pokazal na kraj, na katerega se ni dalo videti z zunanje strani vrat. “Kar naprej.”
“Kaj pa moj prijatelj?” je popotnik pokazal na psa.
“Ob pumpi bi morala biti skleda.”
In popotnika sta vstopila. Res sta našla staro pumpo in ob njej skledo. Mož je napolnil skledo in najprej sam popil vodo, nato pa je dal vodo še psu. Ko sta se odžejala, sta se vrnila k moškemu ob drevesu, ki ju je sedaj
Že čakal.
“Kje pa smo?” je popotnik vprašal.
“To so Nebesa,” je bil odgovor.
“No, to pa je čudno,” je rekel popotnik. “Tudi možakar daleč nazaj je povedal, da so tisto Nebesa.”
“Ah, mislite tisti kraj z zlato cesto in bisernimi vrati? Ne, tisto je pekel.”
“Ali vas ne razjezi, da se oni sami oklicujejo za nebesa kar tako?”
»Ne. Saj razumem, zakaj tako mislite, a mi smo prav srečni, da nam izločijo ljudi, ki bi zapustili najboljše prijatelje.”
Komentarji