Prevečkrat pozabimo…

Nek mož in njegov pes sta hodila po cesti. Mož je užival v razgledu, ko je nenadoma ugotovil, da je mrtev. Natančno se je spomnil, kako je umrl, in spomnil se je, da je tudi pes, ki ga je spremljal, že nekaj let mrtev.

Zanimalo ga je, kam ju pelje pot, po kateri sta hodila.

Čez nekaj časa sta prispela do visokega zidu iz belega kamna, ki se je vil ob cesti. Na vrhu dolgega hriba je bil zid prekinjen z visokim obokom, ki se je bleščal v soncu. Ko je stal pred obokom, je v njem zagledal prelepa vrata iz biserov, cesta, ki je vodila do vrat, pa je bila iz čistega zlata.

S psom sta se približala vratom. Ko sta se približevala, je mož opazil nekoga za mizo ob vratih. Ko je bil dovolj blizu, je vprašal:

»Oprostite, kje pa sva?«

»To so nebesa, gospod,« mu je odgovoril mož za mizo.

»Wow! Ali mogoče imate malo vode?« je vprašal mož.

»Seveda, gospod. Kar vstopite in takoj vam bomo postregli z ledeno mrzlo vodo.«

Vrata so se pričela odpirati.

»Lahko moj prijatelj tudi vstopi?« je vprašal mož in pokazal na psa.

»Žal, gospod, ne sprejemamo domačih živali.«

Mož je za trenutek pomislil, nato se je obrnil, se vrnil na cesto in nadaljeval pot s psom.

Po dolgi poti sta na drugem visokem hribu prispela na prašno cesto, ki je vodila skozi vrata, ki verjetno nikoli niso bila zaprta. Ograje okoli vrat ni bilo. Ko sta se približala, sta znotraj zagledala moškega, ki se je naslanjal na drevo in bral knjigo.

»Oprostite! Ali imate malo vode?« je zaklical popotnik.

»Seveda. Tam je črpalka s čisto vodo,« je pokazal na kraj, ki se z zunanje strani ni videl. »Kar naprej.«

»Kaj pa moj prijatelj?« je popotnik pokazal na psa.

»Ob črpalki bi morala biti skleda.«

In popotnika sta vstopila. Res sta našla staro črpalko in ob njej skledo. Mož je napolnil skledo in najprej sam popil vodo, nato pa dal vodo še psu. Ko sta se odžejala, sta se vrnila k moškemu ob drevesu, ki ju je že čakal.

»Kje pa smo?« je vprašal popotnik.

»To so Nebesa,« je bil odgovor.

»No, to pa je čudno. Tudi možakar daleč nazaj mi je rekel, da so tisto Nebesa.«

»Ah, mislite tisti kraj z zlato cesto in bisernimi vrati? Ne, tisto je pekel.«

»Ali vas ne jezi, da se kar tako oklicujejo za nebesa?«

»Ne. Prav srečni smo, da nam izločijo ljudi, ki bi zapustili svoje najboljše prijatelje.«