Dedek, koliko let pa imaš?

Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in ga naenkrat vprašal:
– Dedek, koliko let pa imaš?

Dedek je odgovoril:
– Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in kontracepcijskimi tabletami. Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so preprosto izobesili sušiti na sveži zrak). Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila sva se s tvojo babico in živela skupaj ter sta v vsaki družini bila očka in mama.

Beseda?gay? je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov. Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu, ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.

Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod in vsako žensko z gospa ali gospodična.

Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje.

Če je v mojih časih gospa stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.

Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in prve ven ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.

V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala krepost družine in čistost za svoje može.

Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni svobodi.

Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za svoja dejanja in njihove posledice.

Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.

Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami, prijatelji in prijateljicami.

Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je delila počitniško hišico z neznanci.

Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je, DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske ne prenosne).

Notebook je bila beležnica.

Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo. Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi ni bilo.

Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.

Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald’s, pa niti ne za instant kavo ali umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov.

Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.

Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?

V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.

Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da bi imela otroka.

Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star ?

– Ja, dedek. Več kot dvesto let ! ? je odgovoril vnuk.

– Ne, dragi moj, samo petdeset!