Moj pogled na težke dni ~ Nastja Klevže ~ Cistična fibroza

Moj pogled na težke dni … in kaj početi takrat, ko se ti vrstijo en za drugim. Moj pogled na težke dni je kolumna, ki govori o tem, zakaj ne obupam, ko nastopijo težave.

Težki dnevi. Prvi. Pride. Ostane. Drugi … Tretji … Traja … in končno minejo … Na srečo …

Življenje mi dovoli, da ponovno malo zadiham. Da si oddahnem in v mislih mi prešine, saj minejo … Minejo …
Vem, da bo nekoč zadnjič ta “minejo” … Nekoč bo zadnji res zadnji. A do takrat si želim samo eno. Živeti.

Moja mama pravi, da naj ne delam toliko, če se slabo počutim.
Delam …? Da delam? Sama nimam takšnega občutka.

Mama – Jaz samo živim

Jaz samo živim ob pisanju in oblikovanju misli. Živim s tisočimi spremljevalci svoje strani – Pozitivne Misli, ki več let sledijo mojim objavam. Vem, da me marsikdo ne pozna, ampak zmorem navdihovati, da je življenje lepo, ker živim iz zavedanja, da je slednje minljivo, in ker me težki dnevi učijo, kako so majhne stvari neprecenljive. Dragocene. Kako zares vredne so.

Skozi pisanje lahko živim polno življenje

Skozi pisanje živim življenje svojih sanj.

Življenje svojih sanj živim takrat, ko občutim v danem trenutku mir in vso radost, ki sem jo zmožna doživeti, ne glede na zunanje okoliščine.

Ko ustvarjam, vstopim v neko drugo dimenzijo življenja. Tam, kot da vse izgine. Izginejo težki trenutki, vse težave, ki jih nosi bolezen. V tem trenutku diham kot vsi ljudje z dobro pljučno funkcijo in doživljam svoje najboljše življenje. V tem trenutku zmorem sebe navdihovati, sebe spreminjati, sebe polniti z novo življenjsko energijo.

Ko zaključim z objavami – se počutim čudovito. Spet sem polna optimizma in z novimi pogledi na vse preživele težke dni. Kot da sem bila na najboljši rehabilitaciji.

Tako se vrtijo dnevi. Dobri. Slabi. Težki. Lahkotni. Ne morem jih izbirati. Ker, če bi jih lahko, potem bi bili vsi dobri in brez težav. Ampak, vem, da če bi bili vsi dnevi mojega življenja popolni, potem bi bila jaz veliko manj, kot sem.

Živela bi za neke druge težave, najbrž. Tiste, ki si jih ustvarjamo ljudje sami. Jaz si takšnih pač ne “privoščim več”. Dobro vem, kaj je zame pomembno. Zato se zavedam, da sem odgovorna za vse svoje odločitve, za vsa svoja dejanja. Zavestno izbiram, kaj počnem. Kaj sem. Kako živim.

Slabi dnevi. Hvaležna sem vam po svoje. Koliko slabega mi povzročate, prav tako v meni ustvarjate najboljše. Ste kot seme. Seme iz katere rastejo najlepše rože. Vrtnice. 🌹 (rdeče vrtnice so simbol bolnikov s cistično fibrozo- 65 vrtnic )