Razmišljam, Pozitivne Misli, od kje ste prišle?
Ko se je začelo moje nevzdržno življenjsko potovanje, polno kriz in bolečin, večletnega obdobje težkega življenja z napornim kašljem, neprespanimi nočmi in brez pomoči zdravstva, sem seveda pristala na najnižji točki svojega življenja. Bila sem izčrpana, utrujena, brezvoljna … Še veliko vsega bi lahko dodala na ta seznam.
A zaključek je tak … Pozitivne Misli
Kljub temu sem želela živeti polno življenje. Nisem se želela predati in biti zadovoljna s praznino teh težki dni. Moje telo je bilo izčrpano, posledično tudi jaz. A že, ko sem bila na točki, da se predam, se je v meni rojevalo na tisoče lepih besed.
Misli. Sanj, ki takrat niso bile uresničljive. Ko me je bolečina vlekla v globino, me je zavedanje, da je za nekaj le vredno živeti, vedno postavilo na noge. Um.
Um je bil nepremagljiv. Ni bil utrujen, ni bil izčrpan kot telo, temveč je venomer želel nekaj početi in skozenj so se prepletale same lepe stvari. Težko je bilo včasih uskladiti ta dva glasna igralca – telo in um. Eden je bil neprestano izčrpan, drugi pa je neprestano želel ustvarjati. Želel je Biti in Živeti.
[the_ad_placement id=”med-postom-contect”]Naposled je posijalo sonce
Naposled je tudi zame posijalo “sonce”, če temu lahko tako rečem. Po vseh letih napačnega zdravljenja sem dobila diagnozo. PRAVO diagnozo. Karkoli bi mi rekel zdravnik v tistem hipu, je bilo boljše slišati, kot ponovno “NIČ VAM NI!” …
Moje oči so v tistem hipu zagledale neko pot. Bolj sončno. Čeprav nikjer ni pisalo, da bo lažje, da bo bolezen premagljiva, je iz mene, kar vrela življenjska energija. Zdaj gre pa zares sem si rekla takrat. Ni časa za čakanje.
V mislih se mi je odvrtela najlepša misel … Vso pot iz bolnice do doma sem čakala, da jo zapišem. Imenuje se moja prva POZITIVČICA. Vsak naslednji dan so, kar vrele iz mene. Te misli, ta želja po sporočilih.
Moja bolniška se je vlekla leta in leta … Ker sem večino časa preživela doma, bolna, sem morala s sebe vleči še močnejšo voljo. Najlažje je bilo pisati. Pisati zase … za svojo dušo. Nastajal je blog. Ni imel velikega namena. Samo, da blaži moje stiske in mi daje kanček veselja v tem utrujenem svetu.
S časoma je postal moj kraj ustvarjanja. Ob pisanju sem se učila oblikovanja. To sem zmogla v svojem svetu sanj. In še tako hude stiske so me vedno vlekle, da sem tipkala, oblikovala … Z vsakim takim korakom se mi je zdelo, da je lažje. Moj svet je dobival obliko, moje življenje pa znova smisel. Ob blogu pa so nastale še POZITIVNE MISLI. – TUKAJ
Stran Pozitivne Misli niso bile načrtovan projekt, rodile so se iz nekih mojih davnih sanj, ki se pravzaprav nikoli niso izrazile z besedo, a so mojemu življenju podarile toliko lepega in mogočnega. S ponosom jih ustvarjam, oblikujem.
Ponosna sem na vse sledilce
A najbolj od vsega me radostijo trenutki, ko prejmem sporočilo, da je tale stran ali misel pomagala še komu drugemu.
Pred dnevi me je čakalo tole sporočilo, ki ga prilagam spodaj. Zaradi njega je bil čas, da vam povem svojo zgodbo. Da vam pove, da na koncu te strani stoji srce, ki živi za vse te dneve, da z vami deli moč in ljubezen.
Velikokrat v zadnjih letih sem slišala besedo “hvala, Nastja.” Velikokrat sem komu, ki je bil v stiski odgovorila na vprašanje. Mnogo ljudi sem tudi objela. Za konec naj napišem, da sem stran poimenovala Pozitivne Misli z razlogom. Na najtežjih točkah svojega življenja nisem obupala. Vedno sem verjela, da mora priti, kaj lepšega. SREČNO!
Komentarji