Ja, tudi takšni dnevi, ko pakiramo, ko odhajamo, ko se selimo pridejo. Pridejo in nam povsem spremenijo življenje.
Le malokatera se jih v tistem tenutku sploh zaveda, pravzaprav poteka vse tako na hitro, da hitrosti le s težavo sledimo. Potem pa kot, da se zamenjata dan in noč. Ali pa noč izgine, ker enostavo bedimo. Ker nas večina ne mora spat, ker premišljujemo. Ker iščemo rešitve. Ker jočemo in se tolažimo.
Potem pride tisti zopern dan. Ko čutiš, da je vse drugače. Ko si na začetku prazen. Razočaran. Zlomljen. Ko ne moreš v trebuh spraviti niti drobtinice, ko ti čokolada sploh ne diši, ker pač si tam kjer si. V čudnem obroču zlomljenih čustev.
Končno dočakaš svoje prijateljice, da se izpoveš, da se zaupaš- Da se zjočeš in da slišiš.
Objemi drage osebe in tople vzpodbudne besede, so v takšnih dnevih zelo dobrodošle. Največkrat nam ravno prijateljice dajo prostor, da izpovemo svoje občutke, da izrazimo svoje želje in povemo, kako si želim nadaljevati novo pot. Prijateljice vedno najdejo tisto formulo o zlomljenem odnosu, ki tudi nam odpre oči, ki nas malo premakne. Ki nam da nek zagon, kakor da bi končno ulovile kisik, ki nam je pojenjal v teh dnevih.
Čutiti bližino prijateljic je neskončen blagoslov. Dojeti, da nisi sam, in da so ljubezni zgodbe, ki jih piše življenje, je veliko olajšanje….
Skozi pogovore, z branjem knjig, s sprehodi, z druženju na FB ali v drugih omrežjih, in z željo po pozitivnih spremembah, ponovno prihajaš k sebi. Spet začutiš tisti nežni šepet in iskro v telesu, ki te spomni, da si živo bitje, polno ljubezni. Ljubezeni do življenja. Ljubezni do ljudi, ki so ti blizu. In do vseh ostalih vrednot, ki te delajo ljubeče in vredno bitje.
Torej vse, ki ste na prehodu.
Vzdržite.
Bodite močne.
Predvsem pa odločne, da želite življenje, kot ste ga vredne.
Nastja KLEVŽE
Komentarji