Nikoli nisem dovolila, da bi cistična fibroza naredila iz mene ubogo osebo, ki se nekomu smili. Nisem dovolila, da bi me moja okolica – družina – tolažila. Nasprotno, sama sem skozi svoje misli dozorela v osebo, ki je najranljivejšim družinskim članom pokazala, da sem se rodila za boj. Solze svoje mame še vedno pretvarjam v moč, ker nobena mama na tem svetu ne bi smela doživljati bolezni svojega otroka, okušati strah in spremljati napredovanje neozdravljive bolezni.
Nikoli nisem dovolila, da bi mi bolezen jemala pogum in bi izgubljala upanje. Nasprotno. Šele prava diagnoza mi je odprla novo pot, saj so mi jo vse napačne diagnoze leta prej zapirale. Niso mi samo zapirale poti, temveč so mi jemale osebne zmage, mi večkrat pokazale ponižanje in me potiskala na dno, kjer sem obupano čakala na čudež.
Nisem dovolila, da mi bolezen vzame življenje, ampak skoznjo gradim svojo življenjsko energijo. V tem obdobju sem postala močnejša, pogumnejša, odločnejša. Zakaj? Ker mi je sama beseda bolezen sporočila, da življenje ni kupljeno darilo. Da je bolezen način življenja in da nikoli ne smeš zaupati drugim tako močno kot sebi. Da je življenje tvoja lastna odločitev.
Nikoli se nisem obračala vstran od ljudi, skrivala bolezni in trpela v samoti.
Nasprotno, skozi misli in besede sem jo pretvarjala v svoj vzpon in v svojo moč.
Skoznjo sem pokazala, da mnogi, ki smo drugačni, odpiramo samo drugačen pogled na svet in rušimo nekatere znanstvene dokaze in stara prepričanja o življenju. Spreminjamo strahove in vlivamo upanje.
V trenutku, ko sem dojela, da zmorem sprejeti, sem se prenehala spraševati o težnosti bremena, ki mi ga je naložilo življenje, in sem se začela zahvaljevati za vse lepo, kar mi nudi življenje.
Moje DOBRO JUTRO ni več enako jutrom, ko sem živela v zavedanju, da je v mojem življenju vse v redu. Da je moje telo zdravo. Danes v moja jutra prihaja drugačno sonce in v mojem telesu se prebuja drugačna energija. Živim zavestno in borim se. Pravijo ljudje, da življenje naj ne bi bilo boj. Moje pa je.
Vsak dan, za vsak dih. Tisti lahkotni, na koncu katerega se uspem vprašati: ” PA JE SPLOH RES, da sem bolna?”, … ker takrat je moj svet s cistično fibrozo popolni.
Komentarji