To je zgodba o planincu, ki se je želel povzpeti na najvišjo planino. V to pustolovščino se je spustil po dolgih letih priprav. Ker je vso slavo želel le za sebe, se je odločil, da se bo na planino povzpel sam.
Začel se je vzpenjati. Čas je tekel in mračilo se je že. Namesto, da bi poiskal prostor za prenočevanje, je nadaljeval z vzpenjanjem, dokler se ni popolnoma stemnilo.
Nepredirna noč je objela planinske vrhove. Okrog planinca je bila črna tema. Nebo in mesec sta bila prekrita s težkimi oblaki in prav ničesar ni bilo videti.
Ko se je tako vzpenjal, mu je, samo nekaj korakov pred vrhom, spodrsnilo in začel je z veliko hitrostjo padati. Lahko je videl le črne točke in čutil silo teže, ki ga je vlekla navzdol. V trenutkih pošastnega strahu so se mu pred očmi odigravali vsi lepi in slabi trenutki njegova življenja.
Ko je že mislil, da bo umrl, je nenadoma začutil, kako ga vleče vrv, s katero je bil privezan.
Njegovo telo je viselo v zraku… samo vrv ga je držala. V tem trenutku je lahko le vzkliknil: “Bog, pomagaj mi!”
Nenadoma se je z neba zaslišal globok glas:
“Kaj želiš, da storim?”
“Reši me, Bog!”
“Zares verjameš, da te lahko rešim?”
“Seveda verjamem!”
“TEDAJ PREREŽI VRV, S KATERO SI PRIVEZAN…”
Nastopil je trenutek tišine. Človek se je odločil, da se bo držal vrvi z vsemi svojimi močmi.
Reševalci pripovedujejo, kako so naslednjega dne našli planinca mrtvega in zmrznjenega. Njegovo telo je viselo na vrvi, ki se je je krčevito oklepal…
SAMO TRI METRE OD TAL…
Pa ti? Koliko si navezan(a) na svojo vrv?
Bi jo spustil(a)?
Komentarji