Nekega dne se je na bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal, kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino.
Potem je metulj obstal.
Zdelo se je, da ne more naprej.
Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo.
Metulj je z lahkoto prišel ven.
Toda, imel je krhko telo in mehka krila.
Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila, da bi nosila metuljevo telo in mu dala moč.
Nič se ni zgodilo!
Metulj je vse svoje življenje preživel plazeč se okoli s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel.
Človek kljub svoji ljubeznivosti in dobrim namenom ni razumel, da je napore, ki jih je moral metulj prestati, medtem ko se je prebijal iz bube, načrtoval Bog, zato da bi kri iz telesa metulja stekla v krila in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube.
Pogosto so napori prav tisto, kar potrebujemo v življenju. Če bi bili pomehkuženi, nikoli ne bi postali tako močni, kot moramo biti. Nikoli ne bi mogli leteti.
Komentarji