Vsak človek preboleva izgubo partnerja na sebi lasten način, vsakdo žaluje po svoje. Toda v splošnem obstaja pet značilnih faz žalovanja:


1. Zanikanje in izolacija: “To se ne more dogajati meni!” Ta faza je polna nejevere in zanikanja. Če je vaš partner umrl, se vam zdi, da bo vsak čas stopil skozi vrata. Če sta se ločila, pričakujete, da si bo premislil.


2. Jeza na partnerja, situacijo in vse, ki so vanjo vpleteni, je običajna. (“Kaj mi je naredil/a?”) Lahko ste celo jezni na bivšega partnerja, ki je umrl, oziroma na partnerja, ki vas je zaprosil za ločitev in s tem razdira družino.


3. Pogajanje: “Kaj če” faza, ko se sprašujete, kaj vse bi lahko storili drugače. Skušate se pogajati, da bi spremenili situacijo (“Če ostaneš, se bom spremenil/a”).
4. Žalost in depresija: “Res se je zgodilo.” Zaveste se, da se položaj ne bo spremenil in da vam nihče ne more vrniti druge osebe. To priznanje samemu sebi pogosto sproži depresijo; obdobje, ki mu sledi, je skorajda praviloma tiho, umirjeno in umaknjeno.
5. Sprejetje izgube. Čeprav niste pozabili, kaj se je zgodilo, ste pripravljeni storiti korak naprej.
Naštete faze si ne sledijo nujno v tem zaporedju; pogosto so namreč prepletene in ena stopnja – katerakoli – se lahko ponovi večkrat. Včasih lahko že droben dogodek (v omari najdete srajco nekdanjega moža; na regalu v dnevni sobi še vedno stoji družinska fotografija; kuhanje nedeljskega kosila vas spomni na skupne obrede; glasba obudi spomine na začetke zdaj že končanega razmerja; izbira kraja za poletni dopust obudi nostalgijo po romantičnih večerih v dvoje itd.) sproži ponovitev posamezne faze. Navadno traja leto do dve, da naštete faze preidete in si opomorete od ločitve oziroma izgube partnerja.

klic

INVENTURA
Preden boste pripravljeni narediti korak naprej oziroma živeti dalje, morate najprej opraviti inventuro in analizo stanja, pogledati, “kje ste”, predvsem pa izkusiti vsa omenjena čustva in občutke ter se zavedati, da so normalni. Dokler ne prebolite preteklega razmerja, dokler niste o njem zmožni razmišljati brez vpletanja čustev, se boste težko odprli drugemu človeku, pa naj vam je še tako prirasel k srcu. Zato si morate vzeti čas in potrebno “čustveno energijo” ter v celoti prebroditi občutke izgube. Pri tem vam lahko pomagajo tudi drugi: družina, prijatelji. Izogibajte pa se sprejemanju pavšalnih trditev in nasvetov. Že res, da v trenutkih, ko najbolj žalujete za izgubljenim partnerjem ali ste osamljeni, pogosto potrebujete človeka, ki vas bo takoj potolažil. Toda najpogostejši nasveti prijateljev so pogosto zelo splošne resnice, ki ne pijejo vode:
– “Čas celi vse rane.” Prvič, to ni vedno res, in drugič, kdo si želi trpeti mesece, celo leta, in upati, da bo morda (ne nujno) bolje?
– “Ni te vreden/a”. Že mogoče. Toda kako si boste s tem pomagali?
– “Zabavaj se z nami, nekaj kozarcev vina in pozabil/a boš nanj/o.” Alkohol in druge droge niso izhod. V takšnih okoliščinah je to celo nevaren nasvet, saj utegnejo negativne občutke le še poslabšati – če ne začasno, pa zagotovo naslednji dan.
– “Zakaj nisi že prej prekinil/a, če je bilo tako hudo?” Najslabše v takšnih okoliščinah je zastavljati vprašanja, ki vam že tako ali tako rojijo po glavi.
– “Spoznal/a boš drugega/drugo, svet je poln dobrih moških/žensk.” Drži. Toda nanje po vsej verjetnosti ne boste tako hitro pripravljeni.

 

Delite
  •  
  •  
  •  
  •  
  •   
  •  
  •