V pričakovanju petdesetih. Torej mojih prvih petdeset let in kako jih čutim. Sem žalostna, ker pomenijo starost, ali se počutim drugače in imam občutek, da je že najlepše življenje minilo? Kaj sploh pomeni petdeset let življenja? To razmišljam zadnje mesece, ker se moj krog prijateljev, mojih vrstnikov vrti tu nekje. Torej, tukaj v krogu petdesetih, se jih pa morda tudi jaz smem zdaj že opravičeno veseliti.
V pričakovanju petdestih let
Čudovito življenje – prvih petdeset let
Ne, še nisem dopolnila 50 let, a ker živim v krogu, kjer so moji prijatelji že dočakali svojih 50 let, tako, večina s strahom, godrnjanjem in tem občutkom “starosti”, sem se zamislila, kako se počutim sama, zdaj, ko se bližajo tudi moja prva petdeseta.
Priznati moram, da je bilo to najboljše vprašanje, kar sem si ga kdaj zastavila, kajti dobila sem najlepše odgovore v življenju.
Takrat, ko sem zaprla oči, sem začutila, vse prej kot strah … Najprej starost, vsa veličastna leta življenja, in ko so se odmaknile vse življenjske izkušnje, se je vame prikradla neka nova milina. … Zdaj vem, da je to bil odgovor na vprašanje.
Čutim, to mehkobo, ki se spušča v moje srce. Kako me obdajajo nežna šepetanja življenja, kako se iz mojih misli vije popolnoma nova energija. Nežna, nežna in tako ljubeča. … Nikoli nisem vedela, kaj zares prinašajo petdeseta.
Zdaj vem. Vem, kaj mi prinašajo
Darilo za vsa leta. Nagrado za vse preizkušnje, za vse boje, za vse poraze, za uspehe in neuspehe, nagrado za vsa spoznanja, razočaranja in zlomljene trenutke. Za vse prezire in za vse, kar me je spremljalo na tej poti.
V moje žensko srce, se je že tik pred petdesetimi naselilo ogromno miru, razumevanja in strpnosti, kar sem vsa leta po prej iskala v svoji divji ženski energiji. V nenasitnih sanjah, v norih hrepenenjih, ki počasi ugašajo in se prepuščajo v harmonijo in ravnovesje neke nove – druge ženske energije. Ženske, ki je pomirjena z vsem naštetim. Ki je soočena z vsemi resnicami. Ženske, ki je popustila, odpustila in spremenila.
Zdaj z mirom v srcu doživljam svoje dneve. Brez pričakovanj, brez pogojev. Samo s svojo prisotnostjo. S tem, da sem.
Živeti z neozdravljivo boleznijo
Živeti petdeset let z neozdravljivo boleznijo. To je bila moja naloga življenja. Z zmotnimi diagnozami preživeti otroštvo, mladost. Preživeti leta brez pravice … Biti neuslišana, tudi ponižana in neresno jemana.
Moje življenje je bilo boj, odkar sem se rodila. Bilo je veliko bolečine, veliko dni, ko mi bolezen marsičesa ni dovolila, me je omejevala in prikrajšala. Bili so dnevi, ko sem se skrivala, ko sem bila najraje sama na svetu, z razlogom, da se ni videla moja drugačnost. Danes vem, da je življenje premagovanje, razumevanje in dojemanje drugačnosti, nepopolnosti.
Zdaj čutim, kako se iz dneva v dan v moje telo spuščajo nove moči, kako me umirjajo dejstva, ki so me prej plašila.
Vem, komu sem podobna na pragu 50-ih
Prihaja ta čas, ko postajem podobna svoji babici. Najdražji osebi v mojem življenju. Zaradi njene miline, njene toplote in modrosti.
Zdaj sem pomirjena, ker vem, da sem tam, kjer moram biti. Da sem to, kar želim biti. Pridejo trenutki, ko si želim, da bi bila babica še vedno z menoj. Da bi me videla, da bi spet s ponosom zrla vame. Da bi slišala njen glas, glas ki me je vedno opogumljal, da sem zmogla, ko je dejansko bilo vse nasproti mene.
Oseba, ki ti je podarila vzgojo, ljubezen in modrost postane tvoj duhovni vodnik.
Ko se bližajo rojstni dnevi, vedno pogrešam njeno prisotnost. Vse, kar me pomirja, je to, da skozi mene živijo njene modrosti. Da so njena znanja bila neprecenljiva. Da me je babica vzgajala za celo življenje, zato bodo moja leta po petdesetih še bolj dragocena. Ker sem živela s tako veličastno osebo.
Pustiti zamere, zamere, ki zastrupljajo
Eno najlepših spoznanj, ki sem ga v tem razmišljanju dojela, je bilo spoznajnje, da nisem več jezna. Poskusila sem se spomniti, komu in kaj zamerim … V vprašanju je nastala tišina. In potem sem s podvprašanji postavljala nova vprašanja … In odgovorov ni bilo. Ni jeze, ni zamere. Samo nova spoznanja in nova odpuščanja.
Odnosi z drugimi – drugačni, vendar lepši
Zdaj ne potrebujem več konfliktnih razmerij, neodgovornih oseb. Vse te osebe so odšle in zapustile moje življenje. Zdaj je čas za umirjenje in kakovostne odnose. Odnose, ki ne ustvarjajo konfliktov in zlomov, ampak odnose, ki ustvarjajo navdušenje in mir.
Na pragu svojih petdesetih sem se naučila, da so pomembni ljudje tisti, ki imajo dober značaj. Tukaj sploh ni treba veliko filozofirat. Treba je samo to vedeti.
O ljubezni bi lahko pisala največ. O ženski, ki ljubi, pa bi morda zaključila samo, da je najbrž najlepši občutek in največja sreča moškega, ko sreča srečno žensko. Žensko, ki je srečna tudi, ko je sama s seboj.
Kaj mi prinaša prihodnost
Na enem izmed pregledov me je zdravnik vprašal, ali sem se pripeljala sama. Če nimam partnerja ali staršev, ki bi mi pomagali.
Odgovorila sem, da imam starša, ampak, da je zame pomembno, da se naučim, kako živeti sama, za slučaj, ko niju več ne bo in bom dejansko prepuščena sebi. Spomnim se, da mi je takrat zdravnik rekel, da je to modro razmišljanje, kajti da sta z ženo zdaj, ko sta starejša, znašla v situaciji, ko eden in drugi nista zmogla in da dokler sta bila aktivna, nista nikoli v življenju sploh pomislila, kaj ju čaka.
Tako sama gledam na življenje in na preizkušnje, ki me še čakajo. Jasno je, da starejši, kot postajaš, manj zmoreš. In če živiš z neozdravljivo boleznijo, moraš še bolj misliti nase. Misliti moraš na odgovornost in na samostojnost, da nisi nekomu samo breme, da ne zahtevaš in ne pričakuješ.
Torej neka nova življenjska pričakovanja, ki meni ne dopuščajo, da se smilim sebi, da se pritožujem, sem nesrečna, obupana, ampak voljo, moč in notranjo energijo, s katero bom lahko še naprej peljala svoje življenje, da bo kljub cistični fibrozi oziroma z njo, to življenje, ki ga je bilo vredno živeti.
Pomembno se mi zdi, da kljub svojim težavam drugim prinašam radost in veselje in ne dolžnost in odgovornost med ljudi.
Nadaljevanje zgodbe pred vstopom v petdeseta
Ker se me starost dotika iz več vidikov življenja, me odkrivanje novih vprašanj in odgovorov sili k razmišljanju, tako, da kmalu sledi nadaljevanje tega branja. V korist vsem, ki jih starost obremenjuje, straši ali žalosti oziroma vsem, ki si želijo dobro živeti vsako naslednje leto življenja.
avtor članka V pričakovanju petdestih let
Nastja
Komentarji