Prijateljstvo

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji šoli, sem videl fanta iz mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige. Mislil sem si:”Zakaj bi kdo nesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora biti piflar.” Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometnatekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.
Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu grupa otrok. Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očalaso poletela in videl sem, ko so pristala v travi okrog 10 čevljev od njega. Pogledal je gor in videl sem to obupno žalost v njegovih očeh.
V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl solzo v njegovih očeh. Ko sem mu podal očala , sem rekel:”Tisti fantje so bedaki.Res bi morali odrasti.” Pogledal me je in rekel:”Hej, hvala!” Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in gavprašal kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem prej videl. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne šole.
Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. Izkazalo se je, da kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji igrati nogomet. Rekel je da želi. Družili smo se cel vikend inbolj, ko sem spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč in moji prijatelji so bili istega mnenja.

Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel:”Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih nosiš vsak dan!” Samo smejal se je in mi dal polovico knjig.

Skozi naslednja štiri leta sva z Kyle-om postala najboljšaprijatelja.Ko sva bila zadnji letnik, sva začela razmišljati o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown in jaz za Duke.Vedel sem, da bova vedno prijatelja da kilometri ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik jaz pa sem ciljalv poslovne vode z nogometno štipendijo.

Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v našem razredu. Ves čas sem ga dražil, da je piflar. Moral je pripraviti govor za maturo.
Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti na tisti oder in govoriti. Na dan mature sem videl Kyle-a. Izgledal je čudovito.On je bil eden tistih, ki so res našli sami sebe skozi srednjo šolo. Malo je ”napolnil” svojo postavo (z mišicami) in zelo dobro je izgledal v očalih. Imel je več zmenkov kot jaz in punce soga oboževale.
Kako sem bil včasih ljubosumen. Danes je bil eden tistih dni. Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem galopnil po hrbtu in rekel:”Hej, veliki mož, odličen boš!” Pogledal me je z enim tistih pogledov (hvaležnih) in sem nasmejal.
”Hvala,” je rekel.
Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in pričel. ”Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista težka leta. Svojim staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju… ampak najbolj svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, kar ga lahko tej osebi date. Povedal vam bom zgodbo.”
Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal zgodbo o prevem dnevu najinega srečanja. Čez vikend se je nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegova mama kasneje ne bi rabila tega potem početi in nositi domov vseh njegovih stvari.Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek.
”Hvala bogu, sem bil rešen. Moj prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.”
Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico medtem, ko nam je ta čeden, popularen fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku.
Videl sem njegovo mamo in očeta kako me gledata in se mi smejita s tistim istim hvaležnim nasmeškom. Šele takratsem dojel globino vsega tega. Nikoli ne podcenjuj moči tvojih dejanj. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš življenje. Na bolje ali na slabše.