Bogat trgovec je imel posebno papigo, ki ne samo, da je znala pripovedovati šale in oponašati vse člane trgovčeve družine, ampak je celo znala po človeško peti.
Trgovčevi družini je prinašala obilo veselja in zabave.
Nekega dne, se je trgovec odpravil v veliko mesto in vsakega člana družine vprašal, kakšno darilo si želi dobiti ob njegovem povratku.
Na koncu je vprašal tudi papigo, kaj si želi. Papiga mu je odgovorila, da si ne želi prav nič, ima samo željo, da če slučajno na svoji poti naleti na veliko drevo in na njem veliko njenih sorodnikov, naj se ustavi in jim pove, da je ona pri njem in da se ima lepo.
No če je samo to, to pa res ne bo težko si je rekel trgovec in odpotoval.
Po končanih opravkih v velikem mestu in nakupu daril za svoje člane družine se je veselo odpravil domov.
Na poti se je spomnil svoje papige ravno v trenutku, ko se je peljal mimo ogromnega drevesa na katerem so glasno vreščale papige.
Velel je ustaviti voz, stopil z voza in se odpravil pod drevo. V hipu so vse ptice onemele in zavladala je grobna tišina.
Trgovcu je postalo kar malo nerodno, ko je pred sabo ugledal tako velik ptičji zbor. Povedal je papigam, da njihova sorodnica živi pri njem in da ji je lepo.
V trenutku, ko je končal svojo pripoved, pa so začele kot zrele hruške papige mrtve padat na tla. Trgovec je osupnil in se zgrozil, saj še nikoli v življenju ni videl toliko mrtvih papig na enem mestu.
Hitro se je obrnil stran, zapustil ta čuden kraj in slabe volje odpotoval domov.
Člani družine so se ob njegovem prihodu vsi razveselili svojih daril in na koncu ga je papiga vprašala, če je našel drevo in pozdravil njene sorodnike.
Trgovcu je bilo hudo nerodno in se je kar izmotaval odgovoriti, vendar je bila papiga tako tečna z ponavljajočimi se vprašanji, kaj so mu papige povedale.
Končno ji je priznal, da so sicer poslušale njen pozdrav, vendar v njegovo veliko začudenje, vse mrtve popadale z velikega drevesa.
To je bila za trgovčevo papigo prehuda novica, še zadnjič je zaprhutala s svojimi krilci, zaprla oči in omahnila na dno kletke, z nožicami štrlečimi v zrak.
»Saj sem vedel, da ji ne bi smel povedati tega žalostnega dogodka«, si je rekel trgovec.
Kaj hočemo treba je pač živeti naprej, kupili bomo drugo papigo pa bo. Te pa se čimprej rešimo in čimprej nanjo poizkusimo pozabiti.
Odprl je vrata kletke, zagrabil mrtvo ptico in jo enostavno vrgel skozi okno.
Med padanjem na tla, pa je papiga razprostrla svoja krila in svobodno poletela, svojim sorodnikom naproti.
Komentarji