Nato je rekel bogataš: O Daru nam spregovori.
In je začel:
Malo dajete, ko dajete le od svojega bogastva.
Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe.
Kaj pa je vaše premoženje, če ne le kup šare, ki jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne?
In ko pride jutri? Kaj jutrišnji dan prinese preveč skrbnemu psu, ki zagrebe kosti v sipki pesek, ko spremlja romarje v sveto mesto?
Mar ni strah pred revščino že revščina?
In strah pred žejo ob polnem vodnjaku že neugasljiva žeja?
Nekateri dajejo le malo od svojega obilja, a dajejo zato, da bi poželi priznanje. In njihova skrita želja pokvari ves dar.
Drugi pa imajo malo, a vse razdajo.
Samo ti zares verujejo v življenje in v dobroto življenja in njihova zakladnica se nikoli ne izprazni.
Nekateri dajejo z veseljem in to veselje je njihovo plačilo.
Drugi trpe, ko dajejo in to trpljenje je njihov krst.
Tretji dajejo, a ne občutijo bolečine, niti ne iščejo veselja in ne spremlja jih občutek krepostnosti.
Dajejo tako, kot mirta v dolini oddaja svoj vonj v ozračje.
Po rokah takšnih ljudi nam govori Bog in skozi njihove oči se smehlja na zemljo.
Dobro je dajati, če vas kdo prosi, še bolje pa je, če dajete nenaprošeni, iz razumevanja.
Za človeka odprtih rok je iskanje tistega, ki bo dar sprejel, večja radost od darovanja.
Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?
Vse, kar imate, bo nekega dne darovano.
Darujte torej zdaj, da bo čas darovanja vaš, ne šele vaših dedičev.
Pogosto pravite: »Dal bi, toda le tistim, ki so tega vredni.«
Drevesa v vaših sadovnjakih ne pravijo tako in tudi črede na vaših pašnikih ne.
Dajejo, da bi živeli, kajti zadrževati pomeni propadati.
Kdor je vreden prejemati svoje dneve in noči, je gotovo vreden vsakega daru od vas.
In kdor zasluži, da ga napaja ocean življenja, zasluži, da iz vašega vrelca zajame polno čašo.
In kaj je vredno večjega priznanja, kakor je pogum, zaupanje, da, celo ljubezen sprejemanja?
Kdo pa vendar ste, da bi si morali ljudje pred vami razparati prsi in razgaliti svoj ponos, da bi vi mogli gledati njih vrednost golo in njihov ponos osramočen?
Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja.
Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.
In vi, ki prejemate – in prejemate vsi – , ne sprejmite nase nikakršnega bremena hvaležnosti, da ne naložite jarma sebi in tistemu, ki daje.
Dvignite se raje z darovalcem in darovi kot na krilih;
kajti preveč razmišljati o svojem dolgu pomeni dvomiti o velikodušnosti tistega, ki mu je zemlja žlahtna mati, a oče Bog.
Kahlil Gibran, Prerok
Komentarji