Kadar imam čas, pogosto, rada pogledam, kaj se dogaja znotraj mene,
kakšni glasovi in klici so moji spremljevalci in kdo so občasni demoni.
Vedno znova ugotovim, da ne živim slabo. Sploh ne.
A sem kljub temu en glas, ki se pogosto razdvoji.
En del je tako pogumen, močen,
in dobro vem, da bi brez njega ne zmogla biti to, kar sem.
Drugi pa je veliko bolj nežen, občutljiv, nepripravljen, razdražljiv.
In kot pomota ta drugi del v meni deluje ravno takrat,
ko bi pričakovala, da bo prvi na udaru.
nastja klevze
Komentarji