V sijoči deželi, tam onkraj časa, sonce nikoli ne zaide.
V njeni sredini raste čudežna cvetlica , ki skriva v sebi skrivnostni biser,
s katerim si je moč izpolniti vsako željo ter pozdraviti vsakršno težavo.
V vseh časih so živeli ljudje, ki so poskušali razrešiti to veliko uganko
in se dokopati do dragocenosti, ki bi pomenila konec vseh njihovih skrbi.
V jasnih dneh so mnogi videli odsev te čudežne dežele
in skrivnostne cvetlice tudi v deželi časa.
Najpogumnejšim ni bil noben napor prevelik in nobena beseda dovolj vzvišena,
da bi dosegli iskano.
In ko je že bilo videti, da vsa sreča leži v njihovih dlaneh,
je izginila kot privid …
Same podobe …, ki sicer govorijo o čudoviti resničnosti,
a same še zdaleč niso ta resničnost in tudi nikoli ne bodo.
Mnoge sladke obljube …, mnoga pričakovanja
in razočaranja … ter rane srca.
Bili so tisoči, ki so dragoceni biser videli prav od blizu,
a nikoli se ga ni še nihče dotaknil, niti ga kakorkoli imel v svoji lasti.
Le tisti redki, ki so uvideli praznino privida
in stopili skozi ogledalo časa ter sami postali –
neizgovorljivo »to«, so se prebudili v večnosti,
iz katere so nekoč izšli,
z bleščečim draguljem v sredini svojega srca.
Komentarji