Nekoč je živel bogat arhitekt in graditelj in ko je nekoč videl in slišal mojstra govoriti, je postal tako navdušen nad njim, da mu je sklenil s svojim denarjem narediti najlepšo palačo. Hkrati je tudi upal, da bo za nagrado sprejel mojstrove tehnike Spoznanja sebe, za katere se je včasih bilo treba truditi celo življenje. Skupaj sta šla izbrat lokacijo in arhitekt se je lotil gradnje. Najel je najboljše delavce in z njimi zgradil najlepšo palačo, ki ji ni bilo para daleč naokrog. Poklical je mojstra, naj si pride ogledat to čudovito arhitektonsko lepotico. Mojster je prišel, skomignil z rameni, rekel, da mu ni všeč in odšel. Arhitekt je dal podreti čudovito palačo in na istem mestu zgradil malo manjšo, a na zunaj še lepšo hišo in spet poklical mojstra. Mojster je spet skomignil z rameni, rekel, da mu ni všeč in odšel. Slavni arhitekt se je zjokal, ko je dal podreti to čudovito hišo, vendar je bil vztrajen in je šel gradit še manjšo hišo. Ker mu je že zmanjkovalo denarja za delo, je delavce začel plačevati kar z gradbenim materialom. Ko je bila hiša končana, je spet poklical mojstra in le ta je spet prišel, skomignil z rameni mu rekel, da mu ni všeč in odšel.
Slavni arhitekt je po zadnji gradnji finančno propadel. Ni imel več denarja, da bi lahko plačeval delavce in hišo je moral sam z lastnimi rokami podreti. S preostalim gradbenim materialom je poplačal še svoje zadnje dolge…. In se s solzami v očeh z lastnimi rokami lotil zidati kolibo iz blata in slame. Ko je bila končana, je poklical mojstra in ta je rekel: »Da ta hiša mi je všeč, v njej bom nekaj časa stanoval!«
Arhitekt je vprašal mojstra, zakaj je moral podreti vse tiste čudovite vile in mojster mu je odgovoril:
»Nikoli me nisi vprašal, kakšno hišo si jaz želim, zidal si samo takšne hiše, ki so bile tebi všeč, jaz pa sem si vedno želel tako hišo, ki bi jo ti naredil sam s svojimi lastnimi rokami. In si jo. Če pa bi me vprašal to že na začetku gradnje, bi ti bile prihranjene vse tvoje težave, ki si jih s tem ti imel.«
Komentarji