Jungova duhovna oporoka
»Odločilno vprašanje za človeka je: se torej nanaša na neskončnost ali ne? To je kriterij njegovega življenja. Če razumemo in čutimo, da smo že v življenju navezani na brezmejno, se želje in drža spremenijo. Konec koncev veljamo nekaj le zaradi bistvenih stvari, ki jih utelešamo, in če jih nimamo, potem je življenje zaman. Tudi v odnosu do drugih ljudi je odločilno, ali je v njem izraženo brezmejno ali ne. / Občutek za brezmejno pa dosežem le tedaj, če se skrajno omejim. Največja omejitev človeka je Sebstvo; kaže se v doživetju ‛jaz sem samo to’! Le zavest moje najtesnejše omejenosti v sebstvu je vključena v neomejenost nezavednega. V tej zavesti se čutim hkrati omejenega in večnega, eno in drugo. Ker vem, da sem v svoji osebni kombinaciji enkraten, to je, končno omejen, imam možnost, da se zavem tudi brezmejnosti. Vendar le tedaj!«
»Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim, numinoznim. Kdor tega ni izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet. Le tedaj je življenje celota. Zame je bil svet že od začetka neskončen in nedojemljiv.«
»Nad sabo sem začuden, razočaran, razveseljen. Sem žalosten, pobit, entuziastičen. Sem vse to skupaj in ne morem potegniti črte pod vsoto. Nisem zmožen dognati dokončne vrednosti ali nevrednosti, nimam nobene sodbe o sebi in svojem življenju. O ničemer nisem popolnoma prepričan. Nimam nobenih dokončnih prepričanj – pravzaprav o ničemer. Vem le, da sem se rodil in da obstajam, in zdi se mi, kot da bi me nekaj nosilo. Obstajam na temelju nečesa, česar ne poznam. Navkljub vsej negotovosti čutim trdnost obstoječega in kontituiteto svoje takšnosti in biti .«
»Ko Lao Tse [Lao Zi, utemeljitelj daoizma] pravi: ‛Vsi so bistri, le jaz sem skaljen’, je to tisto, kar čutim v svoji visoki starosti. Lao Tse je primer človeka z vzvišenim pogledom, ki je videl in izkusil vrednost in nevrednost in se je ob koncu življenja hotel vrniti v svojo lastno bit, v večni, nespoznavni smisel. Arhetip starega človeka, ki je videl dovolj stvari In vendar je toliko stvari, ki me izpolnjujejo: rastline, živali, oblaki, noč in dan in večno v človeku. Čim večjo negotovost sem čutil glede samega sebe, tem bolj je rasel občutek sorodstva z vsemi stvarmi. Da, zdi se mi, kot da bi se tista tujost, ki me je tako dolgo ločila od sveta, naselila v moj notranji svet in mi razkrila nepričakovano nepoznanstvo s samim seboj.«
Komentarji