Nastja – moja zgodba

Dovolite mi, da se predstavim

Rodila sem se 18. decembra 1971 in svoji mami tistega leta prinesla prav poseben božič. Ko je v naročju držala svojo deklico, gotovo ni mogla vedeti, da se v meni že skriva težka in neozdravljiva bolezen – cistična fibroza. A življenje mi je kljub temu podarilo nekaj izjemnega: močno voljo, veliko srce in neustavljivo hrepenenje po lepem.

Že kot otrok sem v sebi nosila posebno življenjsko energijo. Energijo, ki me je vodila čez ovire, skozi težke trenutke in čez strahove, za katere si včasih nisem predstavljala, da jih bom zmogla premagati. Danes sem hvaležna, ker lahko rečem, da sem kljub vsem preizkušnjam ostala človek, ki verjame v življenje, dobroto, nasmeh in moč pozitivnih misli.

Moja zgodba ni zgodba popolnega življenja. Je zgodba o vztrajnosti, družini, bolezni, notranji moči, živalih, potovanjih, ljudeh, ki so me oblikovali, in mislih, ki so postale moj način življenja. Vse, kar sem doživela, me je pripeljalo do tega, da danes ustvarjam besede, ki želijo drugim prinesti upanje, toplino in občutek, da niso sami.

Moje otroštvo in družina

Imela sem srečo, da sem odraščala v čudoviti družini, kjer smo si pomenili veliko. Moja družina je bila zame kot drevo z močnimi koreninami — varna, topla in vedno prisotna. Poleg staršev sta me z veliko ljubezni vzgajala tudi moja stara starša, ki ju danes čutim kot enega največjih privilegijev svojega življenja.

Od njiju sem prejela toliko nežnosti, topline in občutka sprejetosti, da tega nikoli ne bom pozabila. Nekateri pravijo, da so dedki in babice preveč popustljivi, jaz pa danes vem, da je njihova ljubezen pogosto eno najlepših daril otroštva. Ljubiti se v času življenja — to je ena največjih modrosti, ki jih nosim v sebi.

Odraščanje in prvi spomini

V otroštvu sem imela stvari, ki so mi pomenile neizmerno veliko. Ena izmed njih je bila moja punčka, ki sem jo imela rada na poseben način. Zame ni bila samo igrača, ampak del mojega otroškega sveta, spomin na varnost, domišljijo in lepe trenutke, ki jih še danes hranim v srcu.

Tudi danes vem, da so prav ti majhni spomini tisti, ki nas najbolj oblikujejo. Ne potrebujemo velikih stvari, da bi bilo otroštvo dragoceno. Potrebujemo ljubezen, občutek pripadnosti in ljudi, ki nas vidijo z dobrimi očmi.

Potovanja skozi življenje

Potovanja so bila vedno ena mojih največjih strasti. Videla sem številne čudovite kraje, doživela nepozabne trenutke in spoznavala različne kulture. Obiskala sem Turčijo, Romunijo, Grčijo, Španijo, Bali, New York, Venezuelo, Florido, Egipt, Maroko, Nemčijo, Francijo, Nizozemsko in še mnogo drugih krajev, ki so v meni pustili sledi.

Vsako potovanje me je nekaj naučilo. Nekatera so mi pokazala lepoto sveta, druga so mi razširila pogled na ljudi, življenje in drugačnost. Zato lahko rečem, da je moje življenje pisano in raznoliko kakor mavrica — polno barv, spominov, občutkov in nepozabnih poti.

Živali kot moji terapevti

Živali so moje spremljevalke skozi različna obdobja življenja. Ob meni so bile v veselju, tišini, žalosti in dneh, ko sem potrebovala samo bližino brez besed. Njihova ljubezen je posebna, iskrena in tiha. Ne sprašujejo preveč, ne sodijo in ne zahtevajo popolnosti.

Zato pravim, da so živali moji terapevti. V njihovi bližini človek pogosto začuti mir, ki ga ne more vedno najti med ljudmi. Naučijo nas prisotnosti, nežnosti in preproste resnice: ljubezen ni vedno glasna, včasih samo tiho leži ob tebi.

Hvaležnost za ljudi ob meni

V svojem življenju imam imena, ki jih hranim globoko v srcu. Ljudi, ki so mi stali ob strani, me razumeli, me ljubili, me spodbujali ali pa se samo pojavili ob pravem času. Takšni ljudje niso naključje. So darila.

Vsak dan znova čutim hvaležnost za vse, ki so se dotaknili mojega življenja. Nekateri so ostali dolgo, drugi so prišli samo za določen čas, a vsi so v moji zgodbi pustili sled.

Kašelj, bolezen in diagnoza

Skozi velik del svojega življenja sem imela ob sebi trdega in neusmiljenega spremljevalca — kašelj in bolezen. Več kot dvajset let sem živela z neutrudnim kašljem, ki je bil pogosto najtežji prav ponoči. Prišle so napačne diagnoze, dolgo neodkrita bolezen in obdobja, ko je bilo telo popolnoma izčrpano.

Bili so trenutki, ko moje življenje ni bilo več podobno življenju. Toda potem se je zgodil premik. Diagnoza cistična fibroza je prinesla resnico, razumevanje in novo pot. Bolezen je težka in neozdravljiva, vendar mi ni vzela volje do življenja. Prav nasprotno — naučila me je, kako zelo dragocen je vsak dan.

Kako so nastale Pozitivčice

Po diagnozi in vseh preizkušnjah se je moje življenje začelo spreminjati. Ne čez noč, ampak počasi, skozi notranjo odločitev, da bom kljub vsemu gledala življenje z več svetlobe. Tako so nastale moje Pozitivčice — najprej kot misli zase, nato kot sporočila za druge.

Prva Pozitivčica je bila namenjena meni. Bila je opomnik, da lahko tudi v težkem življenjskem obdobju izberem drugačen pogled. Kasneje so misli dobivale svojo obliko, svoj pomen in svoj prostor. Tako je nastal tudi portal pozitivnemisli.com, kjer se vsak dan rojevajo besede za ljudi, ki potrebujejo navdih, mir in novo upanje.

Od takrat verjamem še močneje: življenje je najlepše potovanje, čeprav včasih vodi skozi težke pokrajine. In prav zato želim svoje misli deliti z ljudmi — ker vem, kako veliko lahko pomeni ena sama lepa beseda v pravem trenutku.

Zaključek

Ko danes pogledam nazaj, vidim življenje, ki ni bilo vedno lahko, a je bilo bogato. Bogato z ljudmi, spomini, potovanji, živalmi, družino, preizkušnjami in trenutki, ki so me oblikovali v osebo, kakršna sem danes.

Če bi morala svojo pot opisati z eno mislijo, bi rekla: vse, kar sem doživela, me je učilo ljubiti življenje globlje. In če lahko s svojimi mislimi komu polepšam dan, potem ima vse, kar sem prestala, še večji smisel.