Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo… bila mi je vedno velika zadrega.
Za preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prisla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran.
Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!? Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, ?če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?!!!?
Moja mamica sploh ni odreagirala…
Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in na njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti.
Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem hišo. Dobil svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel.
Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili, da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke.
IZGINI, SEM JI REKEL!!!? Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, ?oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov,? in hitro odšla.
Nekega dne sem dobil na moj Singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na srečanje, ženi pa sem se zlagal da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene solze nisem potočil.
Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je preden je umrla napisala zame.
Dragi sin, ves čas mislim nate, Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev.
Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A veš…, ko si bil še zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil en oko. Zato jaz, kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet, tudi zame.
Z ljubeznijo,
Tvoja mami.
Komentarji