Bolezen te spodbuja, da preprosto zaživiš iz nekih novih razlogov, ki jih prej nisi poznal ali se te niso dotikali. Bolezen je spremljevalec, je učitelj, je tvoj mučitelj in na koncu je bolezen kot čustvo iz katerega lahko razviješ ljubezen. Ljubezen do vsega. Do sebe. Do bližnjih. Do resničnega življenja. Predvsem do zavedanja življenja.


Ste občutili kdaj trenutek lastne nemoči?

Se vam je kdaj zazdelo, da se vaš svet podira kot ogromen kup lego kock? Vas je zabolelo v srcu in skrčilo v trebuhu, ko ste izvedeli novico, ki je niste ne pričakovali, ne želeli slišati? … Novico, ki vas je vedno zabolela že ob spoznanju, da se to vse dogaja nekomu drugemu … In skoraj nemogoče, da bi se to zgodilo vam?

Kako je, ko izveš, da si neozdravljivo bolan?

Kako težko naenkrat postane tvoje lastno telo? Kako dolg je trenutek, ko prihajaš k sebi, ko loviš sapo, ko se boriš s solznimi očmi? Kako peklensko zaboli telo in noge od strahu postanejo mravljinčaste … V trenutku nisi ne velik ne močan. Takrat si preprosto samo človek, ki se bori za svoje življenje.

Še včeraj si se lahko pridušno nasmehnil in v šali pojasnil: “Vsi bomo enkrat umrli!” … Kaj pa danes? “Bom umrl?” … kako drugačno barvo dobi glas – ta notranji glas, ki ti šepeta nekako zgodbo o koncu življenja. Po vseh mravljincih v telesu se v očeh in glavi prikaže druga zgodba. Tista o lepoti TVOJEGA življenja.

Takrat prestopiš v drugo dimenzijo življenja.

Tisto dimenzijo, o kateri pišejo vsi zdravi ljudje, pa čeprav so se jo le redki dotaknili. Po končanem prvem šoku se v možganih vrtijo različne slike. Največkrat tiste o ljudeh, ki jih imamo radi, in o trenutkih, ki smo jih preživeli nezavedno. Kakšno vrednost dobijo stvari, ki so del našega življenja … a so se nam vedno zdele čist navadne …
Kako v hipu umrejo velike sanje. Tiste nerealne.
Pred seboj zagledaš metulje na tratah, ki si jih želiš ujeti … vidiš sonce, ki ti obsije obraz … Čutiš vonj dežja, ki ti prej nikoli ni bil všeč. Vidiš, kakšna lepa lica in tople barve glasu imajo ljudje …
Kaj vse vidiš v tistih minutah bolečine … Koliko lepih majhnih utrinkov, brez katerih si živel mnoge dni, ko si se utapljal v resnično nepomembnih stvareh …

Bolezen še ne pomeni konca sveta

Bolezen še ne pomeni, da bom umrl kar ta hip. Bolezen – tista težka, neozdravljiva … Tista narekuje, pojdi domov … odpri svoje čute … užij vsak trenutek … bodi hvaležen za vse, kar ti je dano … Bolezen te spodbuja, da pojdeš in tečeš z metulji svojega življenja

Bolezen-te-spodbuja-da-teces-z-metulji-svojega-zivljenjanja-NASTJA-KLEVzE-POZITIVNE-MISLI

Delite
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •