Zakaj je jokala
Nekega Novega leta dne, ne spomnim se več katerega, sem se odpravil, še pred jutrom na sprehod.
Bilo je to tistega davnega leta, ko je še padal sneg in so jelke bile prave in ne plastične.
Ulica je bila posuta z zlomljenim steklom in odvrženimi barvnimi papirnatimi kapami. Nenadoma se mi zazdi, da v snegu zagledam, eno samo padlo, izgubljeno zvezdo.
Sem že povedal, da je bila ulica dolga, pusta , bela in brez zvoka?
Takrat sem jo zagledal, prihajala je proti meni. Bila je ogrnjena z belim plaščom, ispod njega se je svetlikala dolga večerna obleka, tako zelo tanka in tako oprijeta na njeno telo – kot bi bila sešita iz megle in pajčevine. Skozi sneg je gazila v lahkih sandalih, ki sta jih ob nogo držala samo dva zlata paska. Pa kljub temu njene noge niso bile mokre. Kot, da se ni dotikala snega. Z eno roko je držala ovratnik plašča, v drugi pa je nosila majhno barsko pleteno torbico. Takšne kot so babice puščale v nasledstvo svojim vnukinjam.
Sem že povedal, da je jokala in da so se ji solze ledile na licu, kakor najdražji nakit?
Stopila je mimo mene ne da bi me opazila.
Kakor v sanjah.
Ob srečanju me objame oblak egzotične dišave.
Nikoli kasneje ga nisem več srečal.
Nikdar več je nisem srečal.
Da, bila je plavolaska. Ne črna! Ne rdečelasa.
Imela je velike temne oči in v to sem siguren!
Zakaj je zapustila pred koncem novoletno slavje? Ali je nekdo, ki je te noči bil z njo zaspal ali ji je odklonil, da jo spremlja? Ali se je napil in bil potem prost?
ALi je to v resnici bilo novo leto? Ali sem morda eden od redkih nočnih sprehajalcev, ki je imel srečo, da jo vidi?
Je to bila Sneguljčica, ki se je naveličala pijanih palčkov?
Vendar zakaj je jokala?
Sem že povedal, da sem to zgodbo napisal zato, da jo prebere in se mi javi?
Že več kakor petnajst let razmišljam o temu zakaj je jokala te noči?
Komentarji