Nekoč je živel zelo slab človek, ki se ni ravnal po naukih babic in dedkov, Chuchuib in Tataib. Edino, kar je hotel, sta bila bogastvo in denar. Ni mu bilo mar, če je uničeval drevesa, onesnaževal reke, pobijal živali in žalil naravo, da bi ju nakopičil. Zato obstaja Rayaw Juyub.
Nekega dne je ta človek stopal po stezi, ko je nenadoma zaslišal ptičji ščebet. “Piiič!” se je oglasil ptič. Človek je hodil naprej. Pa kaj, če nek ptič poje? Zanimala sta ga samo denar in bogastvo. Ptič se je znova oglasil. “Piiič, piiiiič, piiič!” je ščebetal. (Ni bil ptič, bil je Rayaw Juyub’, ki se je pojavil v obliki ptičjega ščebeta). Človek je nadajeval pot po gori in zanimalo ga je le to, kako bi uničil gozd. Nenadoma se je znašel pred stezo, ki je nikoli dotlej še ni opazil.
“Kako čudno,” je pomislil, “vsako ped te gore poznam, pa še nikoli nisem opazil te steze.” Premagala ga je radovednost, tako da je zavil s poti in stopil po njej. Čez kake pol ure je prispel natanko na tisto mesto, s katerega je odšel. Kakor da ne bi naredil niti koraka. Tedaj se mu je prikazal velik črn pes z repom, ki bi se po velikosti lahko meril s konjskim. Človek se je ustrašil in nadaljeval pot, tokrat hitreje.
Minila je ura in spet se je znašel na istem mestu, s katerega je odšel, in spet je bil tam črni pes s konjskim repom ter grozeče renčal vanj. “Ne more biti,” je pomislil človek, “saj že celo uro hodim naprej, pa se vedno znova vrnem na isti kraj pred tega psa, ki se ga tako prestrašim.” Ni še pomislil do konca, ko je ob stezi zagledal zelo lep kraj, pozidan z velikimi in udobnimi hišami, vasico, ki je dotlej še ni videl. “Kakšna sreča, da sem prišel v tako lepo vas,” si je rekel.
Nenadoma sta se na dvorišču pred hišo pojavila deček in deklica, ki sta se vneto pogovarjala. Deček se je pritoževal: “Glej,” je rekel deklici, “glej, kaj so mi naredili,” in ji pokazal noge, preprežene z ranami, kakor da bi ga kdo porezal z nožem ali bodalom ali mačeto. Iz ran mu je mezela kri. Človek se je ob pogledu na dečka zelo vznemiril ter pohitel k njemu, da bi mu pomagal. “Kaj se je zgodilo, fantek, kdo te je tako hudo ranil?”
Deček je dvignil pogled in rekel: “Ti si me ranil, ti si me porezal, ti si uničil, požgal in pobil moje brate.” Človek je zadrgetal in se skušal braniti: “Pa saj ti nisem nič napravil!” je trdil. V tistem trenutku se je deček spremenil v lepega jaguarja, vsega pokritega z ranami, deklica pa se je spremenila v trs, poln zarez. In rekla sta mu: “To so rane, ki nam jih zadajaš, ko sekaš rastline in zasleduješ živali in onesnažuješ vode rek.”
Tedaj je človek razumel, da je Rayaw Juyub’, ki mu govori skozi usta deklice, trsa, dečka in jaguarja, in da je tudi ptičji ščebet pomenil navzočnost Rayaw Juyub’a. Zgrudil se je na kolena in prosil odpuščanja. Prosil je tudi, naj mu bo dana še ena priložnost, da bi dokazal, da le ni tako slab. Trinajst dni je klečal, dokler mu niso otekla kolena. Prepoznal je, da je škodoval naravi.
Tedaj je Ayaw (ki je Srce zemlje in Srce neba) prisluhnil njegovim prošnjam. “Slišal sem tvoje rotenje,” mu je rekel. “Videl sem, da si se pokesal. Spremenil te bom v človeka-žival; človek boš in jelen hkrati, tvoje življenje pa bo dokaz, da ljudje in živali lahko ubrano živijo z Materjo naravo.
Človek vsrkava modrost, kot goba vsrkava vodo. Tako boš lahko ti uporabil svojo modrost in njo predajal drugim ljudem; učitelj boš, učitelj Jelen.” Človek je postal modrec in odpravil se je na pot ter učil modrost. Šel je vsepovsod, včasih človek, včasih jelen, dokler se mu niso pobelili lasje, da so bili kakor morska pena.
Tistega dne, ko je umrl, je sonce svetlo sijalo in nebo je bilo sinje, pa vendar je nenadoma zapršel dežek in na nebu se je zarisala mavrica. Zato se odtlej reče, da se rodijo jeleni, ko kljub soncu prši z neba.
Rigoberta Menchu
Komentarji