Tibetanski študent je vadil meditacijo v svoji celici, ko se je s stropa spustil pajek in obvisel naravnost pred njim. Narahlo se je zavrtel, se pritrdil na konec svoje niti, ko pa ga je študent skušal ujeti, je v hipu ušel nazaj navzgor proti stropu.
Pajek je študenta zmotil pri meditaciji vsak dan, cel teden. Videti je bil celo vedno večji, bolj drzen, včasih se je pred študentom gugal naprej in nazaj ter razširil vse svoje noge.
»Tale pajek me moti in se norčuje iz mene,« je pomislil študent. »Nekega dne ga bom že ujel, prav gotovo.«
Postal je tako vznemirjen, da je odšel po nasvet svojemu duhovnemu vodji.
»V rokav sem skril nož in skušal pajka ubti, ko sem meditiral.« je rekel. »A mi ni uspelo. Izginil je v trenutku, ko sem pomislil, da bi ga ujel.«
»Namesto noža vzami kos krede,« je rekel duhovni vodja. »Vsako pot, ko pajek zmoti tvojo meditacijo, naredi križ na njegovem hrbtu. Čez teden dni pridi ponovno k meni.«
Čez teden dni je učenec res prišel do svojega vodje in pokleknil pred njim s sklonjeno glavo.
»Dvigni svojo haljo in se poglej.« je rekel vodja.
Na svoje veliko presenečenje je študent na svojih prsih ugledal velik križ.
Ta kratka zgodbica morda izgleda nesmiselna, a vendarle nosi veliko resnico.
Pajek, ki je študenta motil med meditacijo, je bila njegova lastna slaba vest, ki vedno pride na površje, ko smo najbolj sproščeni. In kaj storimo tedaj? Obtožimo jo, da nam je skušala škodovati, zamenjamo jo za nekoga drugega, iščemo grozečo pošast, s katero bi se borili. A ta pošast, ta pejek, smo mi sami.
Sami sebe moramo videti objektivno, da bomo lahko prerasli svoje skrbi, preden zavzamejo obliko, ki je nismo izbrali sami.
»Spoznaj samega sebe!«
Komentarji