Zame je mehka jesenska svetloba vselej podoba človeka, ki gleda na sebe, na svoje napake in slabosti, pa tudi na ljudi in njihovo človeškost z blagim pogledom. S svojim blagim pogledom tak človek potopi lastno resničnost in resničnost ljudi okrog sebe v mehko svetlobo.
V mehki jesenski svetlobi postane vse lepo. Pisano listje na drevju žari v vsej svoji lepoti. Pa tudi golo drevo je lepo. Tu ima vse svoj lasten sijaj.
Poznam stare ljudi, ki oddajajo tako milino. Rad sem v njihovi bližini. Z njimi se rad pogovarjam. Kot da iz njih prihaja dovoljenje, da sem tak, kot sem in pritrditev:
«Saj je vendar vse dobro.«
Življenje je te stare ljudi mnogokrat premetavalo sem in tja. Doživljali so vzpone in padce. Vendar pa zdaj na jesen svojega življenja gledajo na vse z blagim pogledom. Nič človeškega jim ni več tuje, vendar ničesar ne obsojajo. Pustijo, da vse žari v mehki jesenski svetlobi, tako kot pač je.
Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun
