Prišel bo čas, ko boš v sebi našel tisto, kar iščeš… « je dejal Popotnik. »Prišel bo čas, ko ne boš več obremenjen s svojimi mislimi… Pusti mislim, da gredo svojo pot. Osvobodi svoj um in prisluhni…«
»Čemu?« je vprašala Ocean.
Popotnik se je ozrl k njej in se komaj opazno nasmehnil. »Zapri oči in prisluhni… Prisluhni… mestu.«
Ocean je zaprla oči. Prisluhnila je. Skozi mešanico človeškega govora, hupajočih in brnečih avtomobilov, glasbe in vsakdanjega ropota, je zaslišala nežno pihljanje vetra, ki se je poigraval ob vogalih zgradb, stresal liste redkih dreves in se lahkotno dvigal v višave.

»Kaj čutita?« je vprašal Popotnik.
Eden se je namrščil. Občutek, ki ga je zaznal na prostem, ni bil enak temu, ki ga je občutil sedaj. Nekaj ni bilo v redu.

»Čutiti je napetost…« je dejal. »Te tam zunaj ni bilo…«
»Nešteto misli se sprehaja mimo nas… skozi nas,« je tiho dodala Ocean. »Čustev, želja… Pravi kaos.« Odprla je oči in se zagledala v Popotnika.
»Res… kaos. Tam zunaj je harmonija… tukaj je kaos,« je dejal Popotnik. »Ravnotežje je porušeno.«
»Ravnotežje? Kakšno ravnotežje?« je vprašal Eden.
»Ravnotežje,« je ponovil Popotnik. »Ravnotežje… Vsi ti ljudje, ki jih čutita, so preobremenjeni z lastnimi željami, hotenji, medsebojnimi odnosi… Vsi bi imeli, jemali… nikoli pa se ne vprašajo, zakaj ne bi česa delili… z drugimi. S tistimi, ki potrebujejo… ki nimajo možnosti, da bi dostojno živeli.«
»Sprejemanje, dajanje… je to ravnotežje,« je vprašal Eden.
»To je eden od začetkov,« je odvrnil Popotnik.

Začetek

Skupine:

Zgodbe za dušo,