Za vse nas, kakršno koli močni ljudje smo, za vse nezlomljive, pa je vendar odhod tista bolečina, ki razpara srca …
Tokrat se osredotočam na bolečino, ko jo doživimo, ko odhajajo naše ljubljene živalce. Če lahko odkrito spregovorim, sem kar nekaj takšnih bolečih preizkušenj že preživela. Izgubila sem dva psa, ki sem ju neizmerno imela rada, in sta bila del mojega življenja. Brez niju nebi billo moje zgodbe.
Prvi je bil nemški ovčar. Bil je moj najboljši prijatelj, ki me je iz otroškega vrtca, pospremil vse tja do osnovne šole, ko se je njegovo življenje končalo tako kruto, da huje nebi moglo biti. Namreč sosed ga je udaril, na našem dvorišču, z železno palico po gobcu, nakar je postalo prenevarno, da bi živel… Tokrat ni moj namen, da bi opisovala čudovite zgodbe, ki sem jih doživljala ob tem intelegentnem psu in je polnila moje življenje, bolj kot bilo katera dragocena igrača. Preveč lepih je teh zgodbic in bi bile celo navdih za kakšen dober film ali pa kakšno knjigo. Vaša zgodba je zagotovo podobna, kajne. Ko so ga usmrtili zaradi nevarnosti stekline, je zame bil to eden najbolj bolečih dnevov, ki me je popolnoma stokel in še danes imam solzne oči, ko videm tega prečudovitega psa, ki mu zaradi usode ni bilo dano doživeti svoje starosti. Jokala sva jaz in moj brat, kot potok, ki drvi po največjem nalivu. Tako je bolelo.
Naslednji naš dragoceni pes je bila pudljica Galy. Pametna, lepa, družabna… Nenadomestljiva. In ko zaprem oči, pa spet vidim te tačke in te poglede…. Njeno življenje se je iztekalo vsaj letom primerno. Rak jo je res hudo načel in ko je bilo njeno življenje z ranami nevzdržnega, smo si doma mogli složno priznati, da le še trpi. Kot nekdo, ki jo ima njraje, sem z njo odšla do našega zelo prijaznega veterinarja, ki nam je kolikor se da, po svojih močeh lajšal in tolažil vse te bolečine. Ko je prijela pomirjevalno inekcijo, je bila v mojem naročju, vse dokler ni popolnoma zaspala… To je bilo najino slovo. Kako kruto je, ko nam je dano na tak način pomagati živali. In potem odideš sam od tam ….
Ker neskončno obožujem papagajčke, sem bila ponosna lastnica mnogih skobčevk. Prelepe so. Le njihove življenje je tako kratko. In kako potem tudi to slovo boli. Tako kratek odnos, pa tako velika bolečina, ko nekega dne ljubljenček več ne poje. Juto brez toplega žvrgolenja. Papagajčki nekako lažje poginejo se mi zdi. Največkrat jih zjutraj najdeš na dnu kletek in tako veš, da je prišel njihov čas.
Moj zadnji Luka, je star že pet let. In v zadnjem letu, se mi zdi, da sem mu že nekajkrat uspela pomagati. Saj je potrebno pri skobčovki zelo hitro prepoznati znake bolezni. In potem ukrepati. Vsem svetujem uporabo infrardeče lučke, če ima vaša skobčovka znake prehlada ali driske. Tokrat je moj Luka v dobrem stanju in ko bi še lahko le tako bilo …..
In zakaj sem se odločila sploh pisati o tem poglavju? Zato ker današnje noči nisem dobro spala. Ker moja lepotička, moja Eri, ki bo decembra upam! napolnila 15 let, pravtako trenutno ne izgleda obetavno dobro. Tudi Eri ima bulice, ki jih je zaradi starosti tvegano odstraniti. Če smo ji to leto tolikokrat pomagali in jo spet ozdravili, zdaj ponovno slabo kaže. Ko leži nepremično in me ta beli kožuh opazuje z njenimi črnimi očmi, sam jaz vsa v solzah, ko imam le malo stvari s katerimi ji zmorem lajšati težave. To so lepe besede, božanje in spodbujanje. Saj res, da je tega bila deležna vse življenje, vendar v zavedanju, da bo odšla, me tako boli…..
Nastja
Komentarji