Ste občutili kdaj trenutek lastne nemoči?
Se vam je kdaj zazdelo, da se vaš svet podira kot ogromen kup lego kock? Vas je zabolelo v srcu in skrčilo v trebuhu, ko ste izvedeli novico, ki je niste ne pričakovali, ne želeli slišati? … Novico, ki vas je vedno zabolela že ob spoznanju, da se to vse dogaja nekomu drugemu … In skoraj nemogoče, da bi se to zgodilo vam?

Kako je, ko izveš, da si neozdravljivo bolan?
Kako težko naenkrat postane tvoje lastno telo? Kako dolg je trenutek, ko prihajaš k sebi, ko loviš sapo, ko se boriš s solznimi očmi? Kako peklensko zaboli telo in noge od strahu postanejo mravljinčaste … V trenutku nisi ne velik ne močan. Takrat si preprosto samo človek, ki se bori za svoje življenje.

Še včeraj si se lahko pridušno nasmehnil in v šali pojasnil: “Vsi bomo enkrat umrli!” … Kaj pa danes? “Bom umrl?” … kako drugačno barvo dobi glas, ta notranji glas, ki ti šepeta nekako zgodbo o koncu življenja. Po vseh mravljincih v telesu se v očeh in glavi prikaže druga zgodba. Tista o lepoti TVOJEGA življenja.

Takrat prestopiš v drugo dimenzijo življenja.
Tisto dimenzijo, o kateri pišejo vsi zdravi ljudje, pa čeprav so se jo le redki dotaknili. Po končanem prvem šoku se v možganih vrtijo različne slike. Največkrat tiste o ljudeh, ki jih imamo radi in o trenutkih, ki smo jih preživeli nezavedno. Kakšno vrednost dobijo stvari, ki so del našega življenja … a so se nam vedno zdele čist navadne … Kako v hipu umrejo velike sanje, tiste ne realne.
Pred seboj zagledaš metulje na tratah ki si jih želiš ujeti … vidiš sonce, ki ti obsije obraz … čutiš vonj dežja, ki ti prej nikoli ni bil všeč. Vidiš, kakšna lepa lica in tople barve glasu imajo ljudje …
Kaj vse vidiš v tistih minutah bolečine … Koliko lepih majhnih utrinkov, brez katerih si živel mnoge dni, ko si se utapljal v resnično nepomembnih stvareh …

Bolezen še ne pomeni konca sveta.
Bolezen še ne pomeni, da bom umrl kar ta hip. Bolezen – tista težka, neozdravljiva … Tista narekuje, pojdi domov … odpri svoje čute … užij vsak trenutek … bodi hvaležen za vse, kar ti je dano … Bolezen te spodbuja, da pojdeš in tečeš z metulji svojega življenja

Bolezen-te-spodbuja-da-teces-z-metulji-svojega-zivljenjanja-NASTJA-KLEVzE-POZITIVNE-MISLI