Svojega življenja ne smemo ocenjevati po zadnjih
letih, o
tem sem prepričan. Najbrž bi moral vedeti,
kaj naju čaka. Če se zdaj ozrem nazaj, je Čisto
jasno, a sprva se mi je njena zmedenost zdela
razumljiva in niè posebnega. Pozabljala je, kam
je dala ključe, a komu se to še ni zgodilo?
Pozabljala je imela sosedov, toda ne tistih, ki
smo jih dobro poznali in s katerimi smo se
družili. Včasih je na ček napisala napačno letnico,
pa sem mislil, da gre za preproste napake, ki
jih delamo, kadar smo z mislimi pri drugih
rečeh.

Šele ob poznejših zamenjavah sem se začel bati
najhujšega. Likalnik na hladilniku, obleke v
pomivalnem stroju, knjige v pečici. Pa še druge
reči. Toda tistega dne, ko sem jo našel v avtu v
bližini doma, kako je jokala za volanom, ker ni
našla poti domov, sem se prviè zares prestrašil.
Tudi njo je bilo strah in ko sem potrkal na šipo,
se je obrnila k meni in rekla: ” O bog, kaj se
dogaja z mano? Prosim, pomagaj mi”. V želodcu
me je stiskalo, a nisem hotel pomisliti na najslab
še.
Šest dni kasneje jo je sprejel zdravnik in začel
celo vrsto preiskav. Nisem jih razumel ne tedaj
ne danes, najbrž zato, ker me je strah resnice. Z
dr. Barnwellom je prebila kako uro in šla naslednji
dan spet k njemu. Tisto je bil najdaljši dan v
mojem življenju. Listal sem po revijah, a jih
nisem mogel brati in se igral igrice, pri katerih

nisem razmišljal. Naposled naju je oba poklical v
ordinacijo in naju prosil, naj sedeva. Zaupno me
je držala za roko, a jasno se spominjam, da so se
mi roke tresle.
“Tako žal mi je, da vam moram to povedati,” je
začel dr. Barnwell, “toda vse tako kaže, da imate
zgodnji stadij alzheimerjeve bolezni…..”.
Vse misli so mu izpuhtele iz glave, mislil sem

lahko zgolj na luč, ki je sijala nad na šimi glavami.
V glavi mi je odmevalo: zgodni stadij alzheimerjeve..

 

Zavrtelo se mi je in čutil sem, kako se je trdno
oklenila moje roke. Bolj sama sebi je zašepetala:
“O, Noah… Noah…”
Solze so se ulile obema, v glavi mi je odzvanjalo:
… alzheimerjeva…
To je bolezen, ki te opustoši, da si čisto brez življenja
kot puščava. Krade srca in duše in
spomine. Nisem vedel, kaj naj ji reèem, ko je
ihtela na mojih prsih, zato sem jo objel in jo
zibal.
Zdravnik je bil videti mrakoben, dober človek je
bil in bilo mu je težko. Bil je mlajši od mojega
najmlajjega sina in ob njem sem se zavedal svojih
let. Bil sem zmeden, moja ljubezen je bila
ogrožena in na misel mi je prišel stih:
…
Utapljajoči se ne ve, katera kaplja zadnji dih mu
vzela je.

Besede modrega pesnika me niso potolažile. Ne
vem, kaj naj bi pomenile niti zakaj sem se spomnil
nanje.
Že sva se pozibavala in Allie, moje sanje, moja
neminljiva lepota mi je rekla, da ji je žal. Čutil
sem, da ni česa oprostiti in zašepetal sem ji na
uho:”Vse bo še dobro”, toda globoko v meni je
bil strah. Bil sem nemočen, ničesar nisem imel
ponuditi, prazen sem bil kot završena cev.
Spominjam se le drobca nadaljnje razlage dr.
Barnwella. “Gre za degenerativno motnjo
možganov, ki prizadene spomin in osebnost.. Ni
zdravila niti terapije..

Ne moremo vedeti, kako hitro bo napredovala.. Potek se od osebe do
osebe razlikuje…. želim si, da bi vedel več
Nekateri dnevi bodo boljši, drugi slabši…
Bolezen se bo poslabšala… žal mi je, da vam
moram to povedati…”
Žal mi je…. Žal mi je…. Žal mi je……  ….

+++

Zdaj sem pripravljen. Dvakrat moram posliniti
grčast prst, da odprem obrabljeno platnico.
Nato namestim povečevalno steklo. Tik preden ji
začnem brati, me spreleti in se vprašam: “Ali se
bo danes zgodilo”?

Vsak dan upam, da se bo ponovil čudež, ki je
smisel njenega življenja.

“Nekaj te moram vprašati,” reče Allie. ” Ne bi te
rada prizadela, ker si tako prijazen z mano,
ampak”
Čakam. Njene besede me bodo zabolele.
” Kdo si?”

Odlomek iz knjige Beležnica,

avtor: Nicholas Sparks

Kategorizirano v:

Zgodbe za dušo,

Zadnja posodobitev: 08/07/2019