sreda , oktober 18 2017
Domov / Cistična fibroza 🌹 / Nikoli ne bom MAMA

Nikoli ne bom MAMA

Nekaj misli in čustev, ki so več let čakala, da pridejo v zapis. Zakaj je tako težko govoriti o tem, da ne bom nikoli mama? In zakaj je pri 45. letih čas, da delim ta zapis. Ne zase, morda zato, da bo komu v pomoč.

Vem, kako boleč in prazen je občutek, ko si želiš postati mama, a se ne zgodi nič. Oziroma, ko si najprej vendarle želiš otroka, saj odgovornosti mama pred prvim rojstvom zagotovo ne razumeš in ne poznaš.

Nikoli se nisem sama odločila, da ne bom mama. Tako je preprosto bilo. Tako se je zgodilo.

Moja želja, da bi bila mama je bila izredno velika. Že kot deklica sem sanjala o veliki družini, polni hiši otrok. Štiri otročke sem si vedno želela.
Takšne so bile moje sanje, sanje deklice, sanje najstnice. In ko se nikakor ni zgodilo, bi z leti že en otrok bil dragocen.

Spomnim se, da sem pri svojih 23. dobila prelepo nagrado. Potovanje na Kanarske otoke za dve osebi. Vse veselje me je preplavilo, ko sem odpirala ovojnico, iz katere je, kar blestel napis: “Čestitamo! Postali ste nagrajenka … ” V hipu sem ob prebiranju novice govorila:”Grem na Kanarske otroke!” 🙂 🙂 Otoke, seveda 🙂 Tam se je začela vsa zgodba … Zgodba, ki nikoli ni postala zgodba, prinesla je le spomine, veliko razočaranj in bolečin, ki jih ženska doživlja, ko nikakor ne more zanositi.

Sprva me nekaj rednih menstruacij ni tako skrbelo. Potem pa sem ob vsem tem začutila močan strah. Vedela sem, da sem bila zdravljena za pljučno tuberkulozo. Vse bolj sem krivdo pripisovala zdravilom. Močno me je skrbel tudi kašelj, ki nikoli ni prinehal. Drugače sem bila videti popolnoma zdrava. Zdravnica se nikakor ni strinjala, da bi prebolela tuberkuloza lahko bila vzrok težavam. Tudi zdravila ne. Sumila ni tudi v druge bolezni, ki bi lahko povzročale neplodnost. Njeno mnenje je bilo, da sem samo nervozna, in da si preveč želim otroka. Tudi z umetno oploditvijo se ni strinjala, saj je menila, da sem za postopek še premlada.

Tako so leta minevala in zgodilo se ni nič. Zgodile so se druge stvari. S partnerjem sva se razšla.

Vendar, pa tudi v naslednjem razmerju nisem in nisem mogla zanositi. Imela sem partnerja, ki sem ga imela zelo rada. V najinem razmerju ni bilo stisk, nisem bila nervozna, zaskrbljena itd. Sama lepa čustva … Bilo pa je zelo, zelo boleče, ko so se krvavite redno pojavljale iz meseca v mesec. To so bili najbolj boleči meseci mojega življenja. Bila sem srečna, bila sem v najlepših letih, da postanem mama. A vse je bilo zaman.

Ob vseh teh težavah, so nato pljuča prevzela glavna vlogo. Vedno več sem bila bolna. Dobivala sem močne antibiotike, pljučnice so se, kar ponavljale.

V tem obdobju sem bila tudi v postopku umetne oploditve. In ravno, ko so se začeli prvi koraki, do mojih sanj, se je zgodilo nekaj, kar mi je zavedno prekrižalo sanje …

Spomnim se bolniške sobe, kjer sem ležala in čakala na poseg … Nenadoma se odprejo vrata in prijazna zdravnica stopi k meni. Pojasni mi, da so moji izvidi preslabi za poseg, in da potrebujejo še nekaj dodatnih izvidov glede pljuč. Zapustila sem bolnišnico …

V teh trenutkih življenja sem se začela močno zavedati, kako hitro mineva naše življenje. Kako se že v dnevu lahko spremeni vse …

Pri naslednjem obisku pulmuloga sem izvedela, da imam cistično fibrozo … Torej neozdravljivo bolezen, ki jo imam od rojstva in mi je povzročila neplodnost.

Prišel je čas, ko sem sedela sama doma. Z vsemi svojimi težavami. Če se spomnim, sploh nisem vedela kje je njihov začetek in kje bo njihov konec. Vse je bilo drugače. Z enim izvidom, z eno resnico …

Razmišljala in spraševala sem se, kakšna mama bi bila, bolna, kot sem. Spominjala sem se noči, ki so bile en sam kašelj … Ko sem komaj skrbela zase … Slišala sem otroški jok … Kaj pa, če ne bom zmogla … Kako je, ko že težko skrbiš zase, nekdo drug pa te potrebuje še bolj. Tisoč vprašanj je v tistem obdobju bilo v meni. Tisoč odgovornih vprašanj, a na nobenega pravega odgovora. Vsak otrok ima pravico, da ima zdravo mamo. Mamo, ki ga čuva, mu pomaga … Tudi jaz svojo potrebujem, ker enostavno večkrat ne zmorem sama …

Bo to sploh zmoglo moje telo? In če otrok ostane potem brez mame … In oče, ki rad pije …

Tisoče in tisoče vprašanj … Nobeno mi ni odpiralo pogleda vnaprej …

Najbrž moje bolno telo tudi na umetni oploditvi ne bi uspelo. Ker nisem bila več zelo mlada, sem v sebi sprejemala najtežje odločitve. …

Tako je prišel dan, ko so se zaprla še ena vrata v mojem življenju …. Nikoli ne bom mama. Ne zato, ker sem se tako odločila, ali sem si to želela.

Še veliko stvari v življenju se mi ni izpolnilo. Vendar sem v vseh teh bolečih procesih lahko prišla do svojih spoznanj. Zaradi katerih danes lahko razumem sebe in tudi druge.

Ob vsem tem dogajanju, ki ga sam preživljaš, te tudi okolica kdaj spodbodi, da padeš. Spomnim se, kolikokrat so mi znanci rekli: “Kaj pa ti čakaš? Boš stara imela otroke? Kaj ti veš, ko nimaš otrok … Moj nekdanji partner mi je na koncu razmerja očital, da sem neplodna.

Dnevi gredo … Ti pa v tišini, v svoji bolečini prenašaš vse in se boriš za tisti čudežni trenutek sreče, ki je nekaterim tako zlahka dan, da niti ne opazijo tvoje stiske.

Po vseh razmišljanjih sem naposled po mnogih letih dojela, da ne bom mama. Takrat sem prvič tudi lažje zadihala in se zavedala, da je tako, da tega ne morem spremeniti.

Ko je sprejemanje postalo del mojega življenja, sem o tej zadevi, o neplodnosti, lahko govorila brez zadržkov. Ne obstaja več človek, ki bi me s svojim neumnim stavkom in vprašanjem lahko prizadel. Dorasla sem tej izkušnji. Nekateri so se mi kasneje tudi opravičili, da so me kdaj nehote prizadeli.

Velikokrat se vprašam o materinskem čustvu, ki je v meni žarel vsa leta. Bila bi dobra mama. Vem, da bi bila. Bila bi odgovorna in pravična mama. Materinska čustva zdaj izražam na drugačen način. Pač to, kar imam v sebi, to podarjam. V drugačni obliki kot mati otrokom. Vedno sem dajala in bom to radostno počela še naprej.

V drugih oblikah življenja sem poiskala svoj smisel. Ko so se ugasnile ene sanje, so se v meni prebudila mnoga zavedanja o resnosti in odgovornosti življenja.

Imam dva psa. Nikoli jima ne rečem, da sem njuna mama. Psa sta moja terapevta in jaz njuna “gospodična” – gospodarica. Skrbim zanju, onadva pa me osrečujeta s svojo živahnostjo, inteligenco, pripadnostjo …

Ampak, naposled … Tudi mene je življenje nagradilo. Imam dva prekrasna nečaka. Lana in Evo. Včasih mi rečeta, da me imata najraje na svetu 😉 Vem, da se šalita takrat, vendar pa imam jaz niju resnično najraje na svetu. 🙂 … Nikoli mi ne rečeta teta. Kličeta me Nastja. ❤️  Veliko časa preživimo skupaj, se igramo, plešemo, pojemo, počnemo vragolije. Takšno je naše življenje.

Od vseh lepih doživetij se mi ravno njuno poslanstvo zdi najbolj veličastno. Kljub svoji izredni živahnosti premoreta toplino in razumevanje, ki ju redko najdeš. Ni besed, da bi z njimi lahko opisala naš odnos, njun pogum in njuno veliko spoštovanje, ki mi jo podarjata. Pripravljata mi inhalacije. V pomoč sta mi pri pospravljanju hiše, ko sama ne zmorem. Poskrbita za moje kužke. Cenita me takšno, kot sem.

Skratka toliko pomoči in ljubezni prejmem, o kateri nikoli nisem vedela, da obstaja.

In če je bilo moje najlepše poslanstvo, da postanem teta, sem neskončno hvaležna za to darilo. ❤️

Povedala sem svojo zgodbo. Kljub letom razmišljanja nisem našla pravih besed, s katerimi bi lahko potolažilo zdravo žensko, ki ne more zanositi … Nam bolnim rečejo (saj veste) … BODI SREČNA, DA ŽIVIŠ …

Nastja



Poglej še

Odvisnost od odnosov

Odvisnost od odnosov Nemalo kdaj se znajdemo v zapletenem ljubezenskem razmerju. Zapleteno je beseda, ki …

Ta stran za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo? Več ...

Nekateri deli te spletne strani uporabljajo piškotke. Piškotek je majhna tekstovna datoteka, ki se s spletne strani naloži na uporabnikov računalnik. Na vašem računalniku ne povzroča nobene škode in ne vsebuje nobenih virusov. Piškotki z naše spletne strani ne zbirajo nobenih osebnih informacij. Informacije, ki jih vsebujejo ti piškotki, omogočajo lažjo uporabo naših spletnih strani in izboljšajo uporabniško izkušnjo. Seveda lahko našo spletno stran uporabljate tudi brez piškotkov. Če ne želite, da bi se piškotki na vašem računalniku shranjevali, lahko to možnost v nastavitvah brskalnika izključite. Shranjene piškotke lahko pod nastavitvami brskalnika kadarkoli izbrišete. Če piškotkov ne boste sprejeli, pa to lahko privede do omejitve obsega naše ponudbe.

Zapri