Nasveti, nasveti, nasveti …  Kako dobrodošli so, kadar zanje prosimo in jih dobimo.
Ali nas zanje nekdo prosi in smo zmožni sami, nekomu pravilno svetovati.

Pogosto nas težave tako močno zbegajo, da želimo svojo dogodivščino deliti še s kom. Največkrat s svojimi prijatelji, ali z ljudmi, ki so podobne težave že doživeli sami. Slabe izkušnje nas veliko bolj pretresejo kakor tiste pozitivne. Največkrat nas zmedejo in prestrašijo. V trenutku se nam zamegli um, rojevajo se misli, ki se kar množijo v nas. In takrat je trenutek pravi, da nekoga prosimo za nasvet. Nasvet, da nam bo lažje, da bomo zmogli iz težav, skratka, da bomo zmogli umiriti svoj srčni utrip in se umiriti.

Ker je življenje vzajemno, nas postavi v vlogo, ko tudi nas ljudje, prijatelji, znanci, sorodniki ali partnerji prosijo za kak nasvet. Če že imamo predhodne izkušnje, lahko sami pomagamo in svetujemo.

Nastane pa velika neprijetnost, kadar se zaupamo prijatelju, ker smo le želeli, da sliši naš položaj ali nam ponudi dobrodelni nasvet. Tukaj pa potem nekateri stopijo preko svoje meje, kajti meinjo, da je treba nekoga malo brcnit, da se bo premaknil. Osebno se mi zdi takšno ravnanje do skrajnosti neustrezno. Zdi se mi, da je to nekako jemanje vajeti v svoje roke. Nikoli nismo dovolj prepričani, kam je vsak posameznik že prišel v življenju in kako je v bistvu zmožen videti in reševati svoje težave. Neprimerni nastop lahko zelo okrha in oslabi vajino razmerje.

Prav tako sem zelo kritična do delavnic, ki se jih ljudje udeležijo in so jih pripravljeni plačati, potem pa so tam okarani za svoje vedenje. Namesto navdiha in nasveta, ki bi njim koristil, dobijo zaušnico, za svoje trenutno stanje.

Odpreti se in biti odprt človek je vsekakor velik temelj družbe. Nasveti so od nekdaj že veljali kot pomoč za napredovanje. Ljudje jih iščejo na različnih mestih. Nekateri med prijatelji, drugi v knjigah, vse več pa se jih zateka na internet. Razumljivo je, da človek, ki se preko knjig in interneta želi dokopati do rešitve svojega problema, že med samim iskanjem naredi veliko. Ob tem raste in se uči. Nasvete, ki jih prebere, si še veliko bolj zapomni. Predvsem pa ga nihče ne blati.

Sama sem že zgodaj spoznala dvoje:

  • Rada poslušam kot prvo.
  • Kot drugo pa nikoli ne dam nasveta tistemu, ki me zanj ne prosi.

 

Ko se med dvema dodobra odpre pogovor in ko je nekdo pripravljen vprašat za nasvet, kjer so vključena čustva, moramo vedeti, da so to občutljiva vprašanja. In da vsi sploh nismo enaki. Različno sprejemamo odgovore in različno delujemo. Imamo različne poglede.

Ni težjega kot, da vas na vaše občutljivo vprašanje, sogovornik začne zmerjati, kako bi bilo pravilno, da nekaj naredite. Ker ste že zelo nizko, se v tem hipu tudi tukaj ne morate braniti. Tako na koncu srečanja ostanete še bolj poraženi.

Nobena oseba ni tako popolna, da sme z drugo manipulirati in ji dajati občutek manjvrednosti, ali jo obsojati, da si je sama kriva.
Če lahko – pomagajte. Vendar nikakor ne vsiljujte svojih nasvetov. Ali z njimi prehitevajte, preden vas sploh zanje prosijo.

Nastja Klevže

 

Skupine:

Kolumne, Razno,

Oznake: